Naslednja je prišla Nasrin. Imela je dve škatli slaščic. Isfahanovo darilo, je rekla. Bila je v svoji običajni uniformi mornariško modra halja, mornariško modra ruta in črni čevlji brez pet. Ko sem jo zadnjič videla v razredu, je nosila še ogromen črn čador, iz katerega so gledali le obraz in dve nemirni roki, ki sta bili, kadar ni pisala ali kaj čečkala, v nenehnem gibanju, kot bi skušali uiti iz oklepa grobe črne tkanine. Pozneje pa je čador zamenjala z dolgimi, brezobličnimi haljami črne, temno rjave ali modre barve in rutami enakih barv, ki so skrivale lase in uokvirjale obraz. Imela je majhen, bled obraz, kožo tako prosojno, da je bilo videti žile, polne obrvi, dolge trepalnice, žive oči (rjave), majhen raven nos in stisnjene ustnice: nedokončana miniatura mojstra, ki so ga nenadoma zmotili pri delu in je natančno izrisan obraz pustil ujet v nedomišljenem temnem ozadju.