Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007 pritožbo tožnika zoper ukrepe pod točkami I/1, 3, 5, 7 in 9 v z odločbo št. ... z dne 7. 3. 2007 neodpravljenem delu, kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je po presoji pritožbenega organa skladna z določbami 39. člena ZDDPO v zvezi s SRS 1. Pri iskanju podrobnejših rešitev se kot obvezni okvir uporabljajo tudi mednarodni računovodski standardi (MRS). V skladu z MRS 16 je treba sredstvo, ki ga pravna oseba evidentira med opredmetena osnovna sredstva, kot takšno tudi pripoznati, če je verjetno, da bodo prihodnje gospodarske koristi, povezane s tem sredstvom, pritekale v podjetje. Zato mora podjetje oceniti stopnjo gotovosti, ki jo pripisuje teku prihodnje gospodarske koristi na podlagi razpoložljivih dokazov v času začetnega pripoznavanja. Načelo prednosti vsebine pred obliko (Uvod v SRS) pomeni, da je treba poslovne dogodke obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino, ne pa zgolj formalno, glede na njihovo pravno obliko. V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč mora davčni zavezanec za priznanje te olajšave verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo (tako Upravno sodišče v sodbi U 202/2001 z dne 24. 4. 2003). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik na naslovu sporne nepremičnine ni imel sedeža in tudi sam navaja, da je imel najprej najete poslovne prostore, nato pa je leta 1998 kupil poslovne prostore na ... ulici št. 6. Prostore na ... ulici št. 1 naj bi uporabljal za srečanja s poslovnimi partnerji, prav tako pa naj bi jih po navedbah tožnika uporabljal direktor za svoje delo. Vendar pa tožnik za to ne predloži dokazov, čeprav je po določbi 15. člena ZDavP dokazno breme na njegovi strani. Tožnik je torej tisti, ki bi moral dokazati vsebinsko izpolnjevanje pogojev za to, da se njemu lastni delež nepremičnine na ... ulici št. 1 pripozna kot osnovno sredstvo. Tožnik ni z ničemer dokazal, da navedeni del nepremičnine dejansko uporablja. V postopku je dokazoval uporabo dnevne sobe s kaminom, kuhinje in sanitarij, ki niso bili predmet prodajne pogodbe. V prvem nadstropju, v katerem ima stanovanje B.B., pa ogled ni bil opravljen. Prisotnost kozarcev na mizi po obisku poslovnih partnerjev, po mnenju pritožbenega organa ni dokaz, ki bi vzdržal resno pravno presojo. Prodajna pogodba ni nejasna in natančno definira predmet prodaje. Z aneksom, ki naj bi bil sklenjen zaradi nejasnosti pogodbe, se po mnenju pritožbenega organa predmet pogodbe spremenil oziroma prilagodil ugotovitvam prvostopnega organa. Z aneksom št. 2 sta stranki podaljšali rok plačila kupnine do 1. 7. 2005. Podpisi na aneksih so neoverjeni, kar potrjuje stališče o njuni neverodostojnosti. Tožnik je listini sicer predložil pred izdajo odločbe, vendar pa pritožbeni organ iz podatkov spisa ugotavlja, da se nanju v postopku do izdaje zapisnika ni skliceval, niti iz ostalih podatkov in okoliščin ni razvidno, da bi z njima razpolagal že pred izdajo zapisnika. Ker gre za neoverjeni listini, ki ju je mogoče vzpostaviti naknadno, drugostopni organ že zato dvomi v njuno verodostojnost. Po presoji pritožbenega organa pa tudi ni slediti navedbam tožnika, da mu prostori na ... ulici št. 1 služijo tudi za parkiranje službenih avtomobilov. Za parkiranje ima namreč tožnik na dvorišču stavbe ... ulica št. 6 (kjer ima sedež) tudi 9 parkirnih mest. Pritožbeni organ poudarja še, da gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko hišo, ki je do ½ v lasti žene direktorja tožnika, ki je pri tožniku tudi zaposlena, zato je možnost uporabe prostorov v neposlovne namene, kar po mnenju drugostopnega organa terja strožjo presojo izpolnjevanja zahteve iz SRS (sodba Upravnega sodišča, št. 353/2001). Ker tožnik uporabe stavbe v poslovne namene ni dokazal, je pritožba v tem delu neutemeljena. Pravilna je po presoji pritožbenega organa odločitev tudi v delu, ki se nanaša na stroške amortizacije. Ker gre za nepravnomočno rešeno zadevo, je pritožbeni organ utemeljenost odločitve presojal še na podlagi 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 108/2002, v nadaljevanju: ZDDPO-C) ter na podlagi Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 3/03). Slednji v 2. členu določa, da se za davčno nepriznane odhodke štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oziroma odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Nadalje se za davčno nepriznane štejejo odhodki, ki niso povezani z obdavčenimi prihodki oziroma stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje lastnikov ali povezanih oseb. Ob ugotovljenem dejanskem stanju torej tudi na novi pravni podlagi ne gre za davčno priznane odhodke.