Hvala za besedo. Spoštovani! Gre za zakon, ki bi ga bilo in smo ga tudi delili v dva dela. Prvi del je tisti zakon, ki ga seveda nujno potrebujemo in ki je v skladu s pravno tehniko in s pravnim nadziranjem našega kontinenta, in smo glede tega na odboru sprejeli v zvezi z mnenjem Vrhovnega sodišča samo priporočilo, da bi naj pojem javnega dobra v 70. členu posebej opredelili, da bi ponovno proučili institut lastninske pravice na pravicah. Gre za pravno tehnični pojem, ki je pač pravno vprašljiv in bi ga bilo treba ponovno proučiti. Predlagali smo tudi, da se naj prouči možnost skrajšanja priposestvovalnega roka. Sedaj znaša in je predlagan 20 let. Nekateri so pač menili, da je ta rok glede na življenje, ki teče bolj hitro, predolg, in da se naj pojem družine, ki je uporabljen v tem klasičnem delu, natančnejše definira. Odbor priporoča, da se tisti del zakona, ki govori o lastninski pravici in stvarnih pravicah kot splošnem pojmu, in ki je potreben ter približno enako rešen v vseh evropskih državah in predstavlja v bistvu nadaljnji razvoj dosedanje zakonodaje, sprejme kot primerna osnova za prvo branje in da se sprejmejo tudi stališča, ki so navedena v našem predlogu pod 3, 4, 5 in 6. Gre pa seveda za zadnji del zakona, in sicer za del zakona, ki govori o stvarnih pravicah tujcev. Tu gre za 18 oziroma 19 členov, ki pa so daleč od tega, da bi predstavljali pravno problematiko oziroma primerno rešitev pravne situacije v katerikoli družbi, ampak gre za izrazito politični problem, ki je pred nas postavljen zaradi nameravanega vstopa v Evropsko unijo in zaradi pritiska Italije, da moramo popustiti pri prodaji oziroma lastništvu nekaterih nepremičnin. Tu se je predlagatelj dejansko deloma hotel približati evropskim normam glede delovanja podjetij, ki jim dopušča delovanje, kot je vsepovsod običajno, in pridobivanje lastnine na stavbišču, s tem da bi ta lastnina tudi prenehala s končanjem smotra tega dela, kar pa seveda daleč ne sledi tistemu, kar smo v zadnji debati govorili kot o španskem predlogu.