Denimo, da pakt Nato ni samo preostanek nekdanje hladne vojne, ampak hkrati sila globalizma prihodnosti. Če je tako, potem se ne kaže čuditi, da je intervencija v ZRJ veliko bolj simptomalna, kot si je kdorkoli mislil, da bo. Zdi se nekako tako, kot da smo na meji med dvema svetovoma, vendar nobeden od njiju ni kdovekako natančno definiran. Vseeno intervencija sproža neverjetno odmevne pravne in moralne dileme in hkrati nepredvidljive reakcije, ki nemara opozarjajo, da ima tisti zmaj, ki mu Nato skuša v ZRJ odrobiti glavo, širom po svetu še veliko sorodnikov. Če so se mnogi zahodni pacifisti in moj prijatelj Tonči Kuzmanič znašli pred dilemami, na katere so odgovarjali zelo ambivalentno, protislovno in včasih že tudi tako, kot da se jim je realnost zrušila na glavo, pa so si nacionalisti po vsem svetu bili hitro veliko bolj na jasnem o tem, da je intervencija atlantskega zavezništva kratkomalo nesprejemljiva. Mimogrede povedano: naš Zmago Jelinčič, ki je s svojo dejavnostjo ustvarjal dvome o tem, kaj da politično sploh je, je z izrazi solidarnosti s srbskim narodom demonstriral, da je temeljno vendarle predvsem nacionalist.