Srečanja se dogajajo na točkah, ki so najbolj nevralgične in nepričakovane, tukaj jih lahko nekaj navedem samo na hitro in za pokušino. Vzemimo Hegla, filozofa, ki ga je Deleuze najbolj goreče sovražil (Deleuze je sicer avtor znanega gesla 'treba je pozabiti Hegla' - torej ne analizirati, kritizirati ali preseči, temveč preprosto pozabiti, da se je ta grozota sploh zgodila), Žižek pa je Heglu skozi vse svoje delo do kraja zavezan. Težko si je zamisliti večjo opozicijo: Hegel je mislec, ki v sleherni pozitivnosti obenem vidi negativni moment, v tem je zanj vzmet dialektičnega gibanja, ki pa nazadnje vsako razliko zvede na samoposredovanje identitete, ki se zatrdi v absolutu. Deleuze pa je na drugi strani mislec čiste pozitivnosti, čistega nastajanja, dogodkov in njihovih serij, površine smisla, v zadnji instanci zatrditve razlik in 'multitude', ki je nezvedljiva na Eno in identiteto. A ta oficialna podoba zavaja in se pri natančnem branju začne razblinjati, tako da na vsakem koraku najdevamo pri enem avtorju miselne obrate, ki kot da so spod peresa njegovega antipoda. Mar ni Deleuzova teorija nastajanja v bližnjem sorodu s heglovskim razvojem pojma? Mar nista tako eden kot drugi zavezana afirmaciji površine in ne data nič na globino? Mar ni tudi pri Heglu tako, da za zaveso ni ničesar? In mar ni pri Heglu negativnost vselej nekaj, kar mora zadobiti pozitivno eksistenco in tvoriti 'dogodek'? Žižek nazadnje v prvem delu oba tako dobro križa med sabo, da se pošteno zabrišejo običajne filozofske ločnice in nastopijo kratki stiki in navzkrižne povezave, ki bodo zanesljivo proizvedli osuplost.