Generali Kadijević, Adžić, Negovanović, Čušić in admiral Brovet so trda linija kaplarskih oficirjev, ki je prevzela oblast nad JNA. Konservativna skupina oficirjev do čina polkovnika drži v rokah zvezni sekretariat za obrambo in generalštab, ki je v njegovi sestavi, predsedstvu SFRJ in zvezni vladi pa daje v podpis svoje odločitve, ki nikoli niso zares postavljene pod vprašaj. Zvezne institucije ne nadzorujejo vojaških organov, ampak prav narobe, vojaški organi neposredno vodijo delo zveznih teles. Politične oblasti niso prevzeli lani, ko so vojaške in politične funkcije združili v vrhovnim poveljstvom oboroženih sil, ali prejšnji teden, ko je admiral Brovet dajal navodila svetu guvernerjev Narodne banke Jugoslavije, dobili so jo na začetku sedemdesetih let, ko generalštab JNA ni hotel izpustiti nadzora nad jugoslovansko državo. V vojaškem vrhu je še pred njegovo smrtjo potekal boj za Titovo dediščino. Tito je bil hkrati glava države in glava vojske. Predsednik, premier, zunanji minister in poveljnik oboroženih sil. Po vojaško je vodil politiko in v politiki operiral z vojsko. Armada je bila njegova zasebna igračka, h kateri ni nikoli pripustil politikov. Ko je umiral, so se generali prestrojili v kolektivnega maršala, ki je hkrati sedel v obrambnem ministrstvu, generalštabu, zveznem predsedstvu, predsedstvu centralnega komiteja ZK in v vladi. Obrambni ministri so bili vedno generali, ki so napredovali na civilne politične funkcije. General Nikola Ljubičić je, ne da bi bil kdorkoli opazil, postal član predsedstva Jugoslavije ter član sveta za varstvo ustavne ureditve in je na Kosovo poslal tanke. Če se kaj takega zgodi v Južni Ameriki, govorijo o državnem udaru. Oficirji vojaške protiobveščevalne službe in tankisti so postali notranji ministri, v Markovićevi vladi pa še danes sedita dva generala, ki pišeta tudi sklepe predsedstva Jugoslavije. Vojaška politika je imela zanimive stranske učinke v republikah. Tuđman je bil, denimo, preden je postal vodja hrvaških disidentov, disidentski Titov general. Pod površino političnih iger so dvajset let tekle vojaške spletke, v katerih so trdi generali vlekli politične poteze, civilisti pa svojo politiko prilagajali vojaški strategiji. Trije zadnji obrambni ministri Ljubičić, Mamula in Kadijević so vsi predstavniki najbolj ortodoksne in toge militaristične doktrine. Ko je bil imenovan Mamula, so protestirali liberalni admirali iz mornarice, ko so imenovali Kadijevića, že ni imel več kdo protestirati. Celotno zgodbo je težko rekonstruirati. Skrpati jo je treba iz spominov upokojenih generalov, dvajset let starih časopisnih izrezkov, iz natančnega branja orumenele propagande Narodne armije, križanja naših računalniških podatkovnih baz in načrtov zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, kakršna je Doktrina teritorialne obrambe oboroženih sil generalpolkovnika Adžića. Nekaj let ljubečega fotokopiranja vsega, kar je šlo skozi naše roke, daje sadove. Klobčič zakulisnih vojnih iger se je prikotalil na plano.