nem strahu. Ko se je olajšal, si je stražar potegnil hlače nazaj in se odpravil na svoje mesto. Ha, le kdo se je tedaj počutil bolj olajšan? Ob petih se je nebo počasi začelo odevati v plašč jutranje zarje, zato je bilo samo še vprašanje minut, kdaj se bo veliki pobeg moral končati. Številka 76, Lawrence Reavell – Carter, in številka 77, Keith Ogilvie, sta pobegnila zadnja, nato pa se je ponovno pojavil stražar. Tudi tokrat se je napotil proti rovu, le da zdaj z nekakšno večjo odločenostjo. Nekaj metrov pred luknjo se je ustavil in si z ramena snel mitraljez, nato pa hitro stekel k njej. Že je pomeril v temno luknjo, ko je v gozdu završalo. Obrnil se je proti gozdu in hotel potegniti za sprožilec, ko je iz grmovja skočil Reavell – Carter in zavpil: »Nicht schiessen! Nicht schiessen!« Tedaj je izza drevesa skočil še Langlois, ki je z vlečenjem vrvi opozarjal na primeren trenutek za pobeg, iz rova pa Len Trent, naslednji v vrsti za pobeg. Presenečeni stražar je potreboval nekaj sekund, da se je zavedel, kaj se dogaja, potem pa je med ustnice panično potisnil piščalko in divje pihal, dokler niso prihiteli na pomoč njegovi tovariši. Fantje in možje, ki so bili tedaj v rovu, so vedeli, kaj pomeni zvok piščalke, zato so se nemudoma obrnili in jo ubrali proti vhodu v rov v baraki. Vsak se je po svoje znebil ponarejenih dokumentov in hitel skrivati civilno oblačilo. Številni so tedaj použili tudi vso hrano, ki so jo vzeli s seboj, kajti zavedali so se, da jim jo bodo besni Nemci zelo kmalu vzeli in da bodo naslednja dva tedna preživeli v samici le ob vodi in krhljih. Toda preden so Nemci odkrili, od kod pravzaprav vodi rov, je minilo kar nekaj časa, saj med njimi ni bilo junaka, ki bi se upal spustiti v temo. Nazadnje se je Charlie Pfelz z baklo in pištolo le spustil pod zemljo in ob pol šestih zjutraj pokukal na površje v baraki 104. Medtem so stražarji zajete ubežnike odpeljali na zaslišanje, vendar noben ni hotel odgovarjati na vprašanja. To je šefa taborišča von Lindeinerja tako razjezilo, da je obljubil maščevanje gestapa, nato pa ukazal, naj jih vržejo v samico. Ukazal je izprazniti barako 104 in vse njene stanovalce vreči v samico, prav tako tudi druge taboriščnike, ki zunaj prodajajo zijala. Med natančnejšim pregledom barak, ki je sledil, so Nemci ugotovili, da manjka 4000 posteljnih letev, 90 postelj, 52 miz in 34 stolov (vse to so zavezniki uporabili za izdelavo rova) ter 1700 odej.