cami. Bolj kot smo se bližali Londonu, več je bilo veslačev, kljub hladnemu vremenu poletno razgaljenih na kanujih, tudi osmerec je bil med njimi. Natančnejši pogled mi je kmalu razkril tudi nekaj šol jadranja na bližnjih bregovih. Seveda, Angleži so narod pomorščakov! Blood and Tears Walk Že doma sem se prijavila za večerni pohod, turistično nadgradnjo, namenjeno predvsem Angležem, kot se je pokazalo tistega mrzlega večera pred podzemno postajo Barbican. Bilo nas je dvajset in znani novinar, ki trenutno piše knjigo o 'bad London guys' je res dve uri pripovedoval o hudodelcih, ki so v zadnjih dvesto letih živeli v Londonu. Skoraj tekli smo iz ulice v ulico, promet se je na srečo umirjal, in se preselili iz Barbicana južneje do Fleet Street in do veličastne sodne palače. Slišali smo pripoved o stari mesni tržnici Smithfield Market, kjer so že od 10. stoletja naprej noč in dan klali in razkosavali živino, kri pa je odtekala menda kar v Temzo, ki je tekla nekoliko višje. Številne so bile zgodbe o verskih nasprotjih, umorih, še posebno pa o kugi, ki je skoraj hkrati kot veliki požar leta 1666 pomorila množice ljudi. Te so potem nekateri gostilničarji prodajali bolnišnicam za poskuse. Krvavi so bili tudi spopadi med verskimi nasprotniki, konspiracije med duhovščino so si podajale roke. Skrivni rovi, ki so vodili do najstarejših cerkva, so zaživeli v naših predstavah. Nenehno smo si namreč morali predstavljati, da živimo v prejšnjih stoletjih, da potujemo v času nazaj. Tudi Jack Ripper s petimi žrtvami je skrivnostna oseba, saj je po umoru pete prostitutke izginil s prizorišča. Vse nesrečne ženske so bile tudi vdane alkoholu, razočarane nad možmi. Ugibanja so, da je bil slavni Razparač morda celo ugledni odvetnik, da so ga večkrat celo spraševali za mnenje in da je bil njegov odgovor, da je pač Bog tako hotel! Na mestu, kjer se Fleet Street podaljša v Strand, ki pelje do Trafalgarja, je tudi spomenik z zmajem – Temple Bar. Očitno so bili tu templarji, v bližini je Temple Church, v še bolj zavitih uličicah pa hudobneži – satanisti. Pri nekem oknu, kjer je naš vodja nekoč opazil čudnega možaka, smo v popolni tišini razmišljali, kaj se je tam nekoč zgodilo. Ja, kaj pa drugega kot umor. In žrtev s prerezanim vratom je bila po skrivnem hodniku odstranjena ... V naših mislih je ponovno oživela! Bližala se je že polnoč, ko smo se spet dvignili na višje predele mesta, do največjega londonskega trga Lincoln's Inn Fields, ob katerem je Kraljevi kirurški kolegij z zanimivim muzejem anatomskih posebnosti. Poslovili smo se z mislimi na čarovništvo, ki je bilo 'dokazano' v tem parku. Čudežna ozdravitev na smrt bolne princese! Naslednjega dne sem se po tistem predelu Londona popeljala z dvojnim avtobusom in z zgornje ploščadi odkrila nekaj nočnih znamenitosti. V vsem sijaju se mi je prikazala tudi katedrala sv. Pavla – St.Paul's Cathedral, ki so jo pred nekaj leti še obnavljali. Sicer pa je v tej obliki že od leta 1708, ko jo je zgradil arhitekt Wren po modelu rimske bazilike sv. Petra. Na istem mestu je bilo pred njo že pet cerkva. Pri naslednjem obisku Londona se bom res morala povzpeti po vseh stopnicah do treh galerij, ki obkrožajo veličastno kupolo, 108 metrov visoko. Morda bom zaslišala tudi glasove mojih predhodnikov na notranji galeriji, kjer glasovi odmevajo, pravzaprav 'šepetajo', kot obljublja moj tokratni edini zanesljivi pomočnik po Londonu – knjižica z znamenitimi londonskimi sprehodi – London Step by Step!