Občutki so mešani, ko te Jolanda »skenira« z očmi od glave do pet in secira s kirurško natančnim pogledom. Ali je kaj narobe? »Ne, samo gledam, kakšno postavo imaš, ti bi morala nositi takšen model. Tebi bi pristajal takšen suknjič, pa še barva je čisto zate,« sva s fotografom v trenutku deležna namišljene stilske preobrazbe, ki jo z njene strani pač pogojuje neke vrste poklicna deformacija. »Ne morem iz svoje kože. Priznam, sem popolnoma vizualen tip človeka. Pogovarjam se z ljudmi, pri tem mi po glavi roji vse mogoče, predstavljam si jih v kakšni obleki, nevede ocenjujem, kaj bi komu pristajalo. Slike, barve, to je moje področje in ne besede,« pove in zamišljeno zabode buciko v brezobličen kos tkanine, iz katerega bo nastalo kdo ve kaj. No, prav, si mislim, ker jaz znam z besedami, se bova že našli nekje na sredini. V njeni delavnici v neposredni bližini butika neutrudno drdrajo šivalni stroji, njena štiričlanska ženska ekipa s polno paro meri, kroji, šiva, lika … »Dober, utečen tim smo, brez skupnega konstruktorskega dela ne gre,« pravi Jolanda, ki jo boste vedno našli nekje na progi butik–delavnica. Vsepovsod skice in koščki blaga, sukanca ter gumbi in zadrge, ki počasi dobivajo svojo končno podobo. Nekaj, v čemer se boste počutili kot nekaj posebnega, kar bo pristajalo ravno vam.