Zasnovana na šarmu in podkrepljena z instrumenti ekonomske politike pa nova kitajska zunanja politika ni spremenila svojega glavnega strateškega cilja, to je, da postane odločilna regionalna sila. Mnogi komentatorji so napoved preobrata odnosov med Pekingom in Taipejem ocenili kot manever v pripravah na Bushev uradni obisk v Pekingu 21. in 22. februarja. Kljub temu, da ZDA priznava eno samo Kitajsko, pa je Washington še vedno prvi in glavni dobavitelj orožja, ki ga Tajvan kupuje za to, da bi se ubranil pred naraščajočo nevarnostjo s celine. Manever Pekinga v odnosu do Tajvana, tako kot tudi vztrajanje pri vključevanju problema kitajskih muslimanov pod okrilje svetovnega terorizma, kot tudi zadnja, še ne docela pojasnjena afera o prisluškovalnih napravah v Ameriki izdelanega predsedniškega letala Jiang Zemina, po ocenah nekaterih opazovalcev naj ne bi pomenili nič drugega kot priprave na uradne pogovore z ameriškim predsednikom. Presenetljiva pobuda uradnega Pekinga pa ima še eno, notranjo politično dimenzijo: izrečena je namreč bila na proslavi 7. obletnice Jiang Zeminove politike do Tajvana. Jiang Zemin na svečanosti ni bil fizično navzoč, natančnemu pogledu pa ni ušlo, da so krstu novega razmerja do Tajvana prisostvovali vsi tisti voditelji, ki naj bi na letošnjem partijskem kongresu postopoma prevzeli oblast v partiji, vključno s Hu Jintaom in Zeng Qihongom.