Zato sem prve metre, zapet v dirkalnem sedežu s širokimi pasovi, prevozil zelo previdno. »Saj avto povsem lepo teče, z njim bi se lahko peljal tudi po asfaltni cesti in bi imel na koncu še vedno vse kosti na svojem mestu,« je bila prva misel. Bolj me je presenetila utesnjenost za volanom. Si morete misliti, sedim v avtomobilu, ki bi moral biti luksuzni terenec z veliko prostora, pa sem bolj pokrčen kot sproščeno zleknjen v školjkastem sedežu, ki je pomaknjen povsem nazaj, do križno zavarjenih cevi varnostne kletke. Natančnejši pogled pa je razkril razlog mojega začudenja. Čeprav je avto na pogled podoben tistemu iz Mercedesovega prodajnega salona, je od ML-a ostala le močno ojačena šasija, na katero so pri nemškem predelovalcu ORC (www.team-orc.com) pritrdili varnostno kletko iz jeklenih cevi, nanjo pa so poveznili karoserijo iz umetnih vlaken (steklena in ogljikova vlakna). Da je spredaj manj prostora kot pri serijskem avtomobilu, pa je kriva tudi zajetna 500-litrska posoda za gorivo (ne, ni napaka, res pogoltne 500 litrov bencina). Ta je nameščena tik za negorljivo steno, za voznikovim in sovoznikovim hrbtom zaradi uravnotežene porazdelitve mase.