V obravnavanem primeru je sporno, ali je carinski organ tožnici pravilno naložil plačilo trošarine za nezakonito proizvedeno pivo v obdobju od 25. 5. 2001 do 31. 12. 2001. Iz podatkov, ki temeljijo na tožničini dokumentaciji, izhaja, da je bilo stanje zalog slada na dan 25. 5. 2001 0 kg, da sta bili glede na tožničine evidence od navedenega datuma do konca leta 2001 opravljeni dve nabavi slada v skupni količini 4.500 kg, opravljena pa so bila tri kuhanja piva, pri čemer je bilo porabljenih 2.100 kg slada; iz evidence na dan 31. 12. 2001 pa izhaja zaloga slada 100 kg, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da je bila v tem obdobju neprijavljena poraba slada vsaj 2.300 kg. Za tožnico navedena neporabljena količina slada ni več sporna, pač pa je sporno, ali je carinski organ pravilno ocenil, koliko piva je tožnica proizvedla iz neporabljenega slada, saj meni, da bi moral carinski organ za pravilno ugotovitev količine proizvedenega piva najprej ugotoviti vrsto slada ter nato za natančen izračun postaviti izvedenca. V skladu z 2. odstavkom 61. člena ZTro se v primeru, če carinski organ ugotovi, da trošarinska obveznost ni pravilno obračunana, kot tudi glede pravnih sredstev in vseh vprašanj postopka, ki niso določena v tem zakonu, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. V 39. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 105/03, v nadaljevanju ZDavP), ki je veljal v času carinskega odločanja, je urejen inštitut davčne ocene, ki je carinskemu organu pri ugotavljanju pravilnosti obračuna trošarine omogoča, da ugotovi davčno (trošarinsko) osnovo z oceno v primeru, če ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma davčni obračun na neresničnih ali nepravilnih podatkih. Carinski organ oceni davčno osnovo na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem, pri oceni pa se lahko opre tudi na podatke, ki jih pridobi pri osebah, ki opravljajo enako ali podobno dejavnost oziroma pri osebah, ki dosegajo primerljive vrste dohodkov (3. alinea 1. odstavka, 2. in 3. odstavek 39. člena ZDavP). Sodišče ugotavlja, da je carinski organ kot podlago za davčno oceno vzel tožničine podatke o povprečni porabi sklada glede na količino proizvedenega piva v celotnem inšpiciranem obdobju in ne zgolj na podlagi podatkov o povprečni porabi slada v letu 2001, saj je bilo to v korist tožnice, na kar opozarja tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo. Kot izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 30. 3. 2003, je davčni organ povprečno porabo slada na 1000 litrov piva primerjal tudi s primerljivo malo pivovarno z drugačno tehnologijo ter z recepturami, dobljenimi na internetu, na podlagi česar je ugotovil, da tožnica v primerjavi z njimi pri proizvodnji piva porabi nenavadno velike količine slada za posamezno kuhanje piva, kar je tožnica utemeljevala z izbrano zahtevnejšo tehnologijo proizvodnje piva. Carinski organ davčne ocene ni naredil na podlagi primerljivih podatkov z davčnimi zavezanci, ki opravljajo enako ali podobno dejavnost, temveč je kot podlago za izračun količine piva iz 2300 kg slada vzel tožničine razpoložljive podatke, ki niso sporni in ki pomenijo realno proizvodnjo piva, narejenega po njeni tehnologiji, recepturi in nenazadnje tudi na podlagi v treh letih porabljene točno določenih vrst slada, zato sodišče nima nobenega dvoma, da je narejena davčna ocena realen približek dejansko proizvedenemu pivu v navedenem obdobju. Namen cenitvenega postopka davčne osnove je ugotovitev vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembni za pravilno in zakonito odločitev. Pri izvedbi cenitve mora davčni oziroma carinski organ upoštevati posebne poslovne pogoje davčnega zavezanca in si prizadevati, da se s pomočjo natančnih analiz in ugotovljenih dejstev čim bolj približa verjetnemu rezultatu poslovanja davčnega zavezanca. To je storil carinski organ na način, da je pri oceni davčne osnove upošteval razpoložljive podatke tožnice, ki jih je opredelil kot verodostojne in na tej podlagi ocenil količino proizvedenega piva. Za davčno oceno, katere temelj predstavljajo tožničini podatki o povprečni porabi slada na liter piva, ki je narejeno po njeni tehnologiji in receptu, po presoji sodišča ni potrebno postaviti izvedenca. Pri proizvodnji piva res obstaja verjetnost, da se v določenih primerih izjalovi, vendar tega davčni organ ne more upoštevati, saj tožnica nedvomno ni vodila evidence o tem, koliko piva je uspešno proizvedla iz sporne količine slada, zato je bilo to potrebno oceniti preko inštituta davčne ocene. Iz 2300 kg slada se po tožničinih podatkih o povprečni porabi torej lahko proizvede 6.244,9 litrov piva, ki vsebuje 252,437 litrov čistega alkohola, kar ob upoštevanju za leto 2001 predpisane trošarine za pivo znaša 378.655,00 SIT, kot je tožnici v plačilo pravilno naložil prvostopni carinski organ.