Po objavi te teorije, ki so jo desetletje pozneje potrdili tudi matematični izračuni, je Hawking na predavanju na konferenci fizikov v Dublinu leta 2004 priznal svojo zmoto. Dejal je, da se je glede tega, kar se dogaja v črni luknji, več kot 30 let motil, hkrati pa je presenetil z novo teorijo, ki temelji na hipotezi obstoja mnogih vzporednih svetov v črni luknji. Ali ta njegova teorija drži, ne vemo, saj natančnejši izračuni, ki bi potrdili ali ovrgli njegovo novo idejo, še potekajo. Hawking pa ima vsekakor prav, ko trdi, da črne luknje niso povsem črne in da vseeno oddajajo zelo šibko sevanje. To sevanje, ki se v čast odkritelju imenuje Hawkingovo sevanje, naj bi nastajalo zaradi kvantnih pojavov prav na meji, od koder najhitrejši delci še lahko pobegnejo pred večno pogubo črne luknje. Takšno sevanje, ki črni luknji počasi jemlje maso in energijo, je tudi razlog, da črne luknje sčasoma (če se ne širijo z vsrkavanjem novih delcev) najverjetneje izhlapijo. To pa je še eden dokaz, da nič v vesolju ni večno.