Če so si danes znanstveniki dokaj enotni glede obstoja črnih lukenj (najlepši dokaz zanje so zvezde, ki se vrtijo okoli nevidnega nebesnega telesa), pa si niso enotni glede tega, na kakšen način luknje privlačijo druga telesa, kaj se z njimi zgodi, ko zaidejo v črno luknjo, in kako teče čas v njej. Glede privlačnosti za druga telesa so nekateri prepričani, da za to, da črna luknja vase posrka neko nebesno telo, obstaja neki rob; od tam naprej ni več rešitve. Drugi menijo, da kakšnega posebnega robu ni, pač pa da se privlačnost postopoma povečuje. Einsteinova relativnostna teorija pravi, da čas v črni luknji teče toliko počasneje, kolikor močnejša je gravitacija. Gravitacija črne luknje je močnejša kot kjer koli drugje v vesolju, kar pomeni, da čim bliže je vesoljec črni luknji, večja je gravitacija, s tem pa mu čas počasneje teče. Če bi bil denimo od luknje oddaljen le še sekundo, bi se nam zdel čas neskončen, njemu pa bi preoblikujejo, drugi pa, da se razgradijo in izginejo. tematični izračuni, je Hawking na predavanju na konferenci fizikov v Dublinu leta 2004 priznal svojo zmoto. Dejal je, da se je glede tega, kaj se dogaja v črni luknji, več kot 30 let motil, hkrati pa je presenetil z novo teorijo, ki temelji na hipotezi obstoja mnogih vzporednih svetov v črni luknji. Ali ta njegova teorija drži, ne vemo, saj natančnejši izračuni, ki bi potrdili ali ovrgli njegovo novo idejo, še potekajo. Hawking pa ima vsekakor prav, ko trdi, da črne luknje niso povsem črne in da vseeno oddajajo zelo šibko sevanje. To sevanje, ki se v čast odkritelju imenuje Hawkingovo sevanje, naj bi nastajalo zaradi kvantnih pojavov prav na meji, od koder najhitrejši delci še lahko pobegnejo pred večno pogubo črne luknje. Takšno sevanje, ki črni luknji počasi jemlje maso in energijo, je tudi razlog, da črne luknje sčasoma (če se ne širijo z vsrkavanjem novih delcev) najverjetneje izhlapijo. To pa je še eden dokaz, da nič v vesolju ni večno.