Začetki raziskovanja Cordillere Blance segajo v leto 1903, ko je Anglež Enock z indijanskimi nosači prekoračil greben Kordiljere preko enega izmed sedel v višini Huaraza. Že naslednje leto je sledil poskus vzpona na sam Huascaran! Enocku so se pridružili nek Italijan in Indijanci, ki pa so že pred prvim snegom pobegnili v dolino. Oba Evropejca sta dosegla višino 5200 metrov in se obrnila pred večjimi ledeniškimi razpokami. V naslednjih letih je vrh oblegala Američanka Annie Peck, ki si je za vsako ceno hotela priboriti ženski višinski rekord. V ta namen je višino Huascarana povišala v soliden »sedemtisočak«. Najela je najboljše švicarske vodnike iz Zermatta, vendar ni uspela. Leta 1908 je dosegla svojo najvišjo točko, sedlo Garganta (grlo) med obema vrhovoma. Pri tem vzponu se je komaj rešila, njena vodnika pa sta dobila hude omrzline. Po tem je Huascaran za veliko let stopil v ozadje, mogoče tudi zato, ker so mu z natančnimi meritvami določili njegovo višino na realnih 6768 metrov. Miss Peck je kljub temu dosegla svoje. Trdila je, da se je povzpela prav na vrh in vsa Amerika ji je še nekaj desetletij za tem verjela. Prejela je celo visoko državno odlikovanje. Prva prava alpinistična odprava je pripotovala v Belo verigo leta 1932. Skupina nemških in avstrijskih alpinistov je našla nedotaknjeno gorovje, eno najlepših na svetu. Do tedaj ni še nihče stopil niti na en sam malo višji vrh nad dolino Sante. Kar po vrsti so se tistega leta prvi osvajalci povzpeli na Huascaran, Chopicalqui, Artesonraju, Huandoy, Hualcan, Copo in še na nekaj nižjih vrhov. Uspešno plezanje so združili z raziskovalnim delom, ob tem pa narisali tudi prvi zemljevid Cordillere Blance.