Dunaj – Boris ima ogromno pasti, veliko sprememb in različnih prizorov, od zelo intimnih do množičnih, kar pa zahteva zelo natančno analizo partiture, vizijo in koncept celote, česar pa žal iz sedanje postavitve nismo razbrali v zadostni meri, tako da je na koncu predstave tudi občinstvo bilo dokaj nepotešeno in ni pokazalo navdušenja. Bile so sicer ovacije, zlasti za interpreta naslovne vloge Borisa, italijanskega basista Ferruccia Furlanetta, vendar se je zdelo, da so od predstave pričakovali precej več, zlasti več pravega ruskega vzdušja in razpoloženja, kolorita, slovanskega čustvovanja, od navdušenih množic ob kronanju Borisa za carja do uporništva in sprejemanja lažnega Dimitrija za novega vodjo, od spoznanja, da se krivdi ne da ubežati (Borisov zločinski prihod na oblast z umorom), do pretresljivega umiranja ... Boris ima celo paleto prizorov, ki bi morali biti že sami po sebi zaključena celota, tako rekoč miniaturni biseri od prvega do zadnjega. To se ni zgodilo.