Njeno poglavitno raziskovalno delo je namenjeno preučevanju koroških, štajerskih in panonskih narečij, to je govorov vsega slovenskega severovzhoda, seveda tudi onstran državne meje v Avstriji in na Madžarskem. Za Maribor kot mesto na stičišču treh štajerskih narečij in slovensko severovzhodno središče je ugotovila in podala značilnosti pokrajinskega knjižnopogovornega jezika. S posebno pozornostjo se je – nadalje – posvetila haloškemu narečju, od prleščine pa zlasti govorom krajev, od koder so prišli pomembni soustvarjalci slovenske kulturne podobe, tako Miklošičevega Radomerščaka, Murščevega Biša, Borkove Gomile pri Kogu. Preko meje je s svojimi preiskavami segla v tako imenovani radgonski in porabski kot (Žetinci; Gornji Senik, Števanovci). V monografskem prikazu narečij v Dravski dolini je skrbnemu in podrobnemu zbiranju gradiva, kar je njena temeljna odlika, pridodala sintetične razglede po narečnih značilnostih širših območij. Tudi v svoji drugi monografski publikaciji, ki sicer nosi naslov Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) in je zbornik tematsko različnih razprav, segajo njeni dialektološki pogledi mnogo širše, povzemajoče jih razširja na skupke narečij oziroma na narečne baze: posveti se na primer daljšanju akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih kot celoti ali pa njihovim oblikoslovnim značilnostim in primerjavi s slovenskim knjižnim jezikom. Zanimive rezultate je dala njena natančna raziskava slovensko-madžarskih jezikovnih stikov in vplivov v lendavskem kotu, prav tako pa tudi popis in preučitev narečnih prvin v Prežihovem pisanju in osvetlitev različnih jezikovnih vprašanj v pisanju starejših štajerskih in pomurskih piscev (Volkmer, Dajnko, Ivanocy).