Irski referendumski »ne« lizbonski pogodbi (»Kaj, za vraga, v njej sploh piše?« so se spraševali Irci dan potem) ni zamajal samo temeljev evropske trdne zgradbe, zaradi česar je postala zelo vprašljiva dozidava stanovanj za nove člane evropske družine. Začeli so se namreč podirati tudi s težavo vgrajeni drobni povezovalni elementi, ki zagotavljajo Evropejcem, da se počutijo kot doma ne glede na to, v kateri evropski državi se nahajajo ta hip. A bodimo konkretni. Pred nekaj dnevi so iz Bruslja sporočili, da resno razmišljajo o odpravi strogih in natančnih pravil, kakšni morajo biti sadje in zelenjava v evropskih veleblagovnicah. Prej je vsak kmet prodajal paradižnike različnih velikosti, korenčke različnih dolžin, kumarice, ki so bile zvite kot prašičji repki, in jabolka, med katerimi so bila tudi takšna, kot bi padla s tovornjaka. Peteršilj je bil raznih zelenih barv, krompir grčav in zelo abstraktnih, rekli bi mirojevskih oblik, črvi v slivah in češnjah različno dolgi in debeli. Popolna zmešnjava, za evropske gospodinje pa je bil nakup sadja in zelenjave nočna mora. To kalvarijo je prekinila naša modra evropska vlada in zaukazala, kakšni kmetijski izdelki lahko pridejo na police. Vsi korenčki so odtlej 22,3 centimetra dolgi, enako so debeli, enako čisti in enako brezokusni. Kot ukrivljenosti kumar je 11 stopinj, dolžina 24 centimetrov, paradižniki so vsi povsem enaki in v kilogram jih gre natančno 8,4, jabolka so zloščena, na vsakem etiketa (kraj in čas rasti ter dozorevanja, ime proizvajalca, posrednika, prevoznika...), črvi žlahtni, peclji poenoteni, barva vseh 146 češenj v kilogramu pa identično rdeča. Zdaj pa je te evropske urejenosti, trdnosti, poenotenosti in dobrodošle predvidljivosti (ve se, v juho gredo vedno trije korenčki!) konec. Namesto da bi to evropsko zelenjavno-sadno vezivo krepili in zaukazali še kvadratne lubenice, da bolj racionalno zasedejo prostor v hladilniku, spet drvimo v kaotično raznorodnost. Ne le, da bodo po irskem »ne« nove članice vstopale v EU, kakor se bo kateri zahotelo, ampak se bo proces razgradnje nadaljeval tudi na drugih življenjsko pomembnih področjih. Naslednja žrtev bo, denimo, goveja juha. Nekaj let je trajalo, da so uzakonili predpis, po katerem lahko v evropskih gostilnah strežejo največ 24 ur staro govejo juho, in tako uradno obračunali s starodavnim in zastarelim prepričanjem oziroma stereotipom, da je goveja juhica najboljša šele naslednji dan. Ogrožen je tudi proces evropsko poenotene ponudbe rib v gostilnah v vseh državah EU. Da prebivalcem EU ne bi bilo nerodno, ker v tuji bratski državi zaradi jezikovnih razlik v gostilni ne bi znali naročiti porcije pečenih rdečeustih glavačev (Gobius cruentatus), so si v Bruslju omislili direktivo, da morajo biti vse ribe na jedilniku zapisane tudi v latinščini. In potem bi Estonec na Portugalskem mirno rekel »štiri porcije Gobiusov cruentatus« in natakar bi v portugalščini povedal, da je gobiusov zmanjkalo, lahko pa dobijo »sardino pilchardus«. Nemcu ne bi bilo treba s strahom v nemščini naročiti porcije Strahlenpetermännchnov (riba pajek), ker bi to italijanskega natakarja prignalo na rob samomora, ampak bi evropsko poenoteno zahteval »porcijo Trachinus radiatusov«. Čudoviti dnevi poenotenja gredo h koncu. Zaradi Ircev se odpovedujemo direktivi o merskih paradižnikih, takoj zatem pa bomo še ob schengensko območje, območje evra in nazadnje ob skupno bruseljsko komisijo, ki smo jo vzljubili tako kot lastno vlado.