Martinci so ptice, ki spadajo med pobrežnike. So zelo zanimive ptice, ki se praviloma zadržujejo v močvirnih, s plitvo vodo preplavljenih predelih. V prejšnjih številkah smo že predstavili nekatere značilne martince iz Sečoveljskih solin – rdečenogega, malega in močvirskega. Tokrat si oglejmo zelenonogega martinca (Tringa nebularia). Začnimo pri nogah: kot že ime pove, ima zelenkasto rumene noge, ki so razmeroma dolge. Barva nog je pri razločevanju med martinci pogosto zelo dober razločevalni znak. To še posebno velja pri »večjih« martincih, kamor poleg zelenonogega uvrščamo še rdečenogega in črnega (ki imata oba bolj ali manj rdeče obarvane noge). A samo barva nog za natančno določitev pogosto ni dovolj, pomembna je tudi velikost (zelenonogi je malo večji od kosa, a ga dolge noge naredijo še večjega, rdečenogi in črni sta nekoliko manjša). Toda vsak ornitolog vam bo povedal, da je določitev velikosti ptice (v primeru, če v njeni bližini ni manjše ali večje druge ptice) včasih zelo težavna, zlasti če jo opazujemo z daljnogledom in na daljavo. Na srečo ima zelenonogi martinec še en ključni razločevalni znak, ki ga zanesljivo ločuje od obeh sorodnih vrst. Da pa ta znak vidimo, je treba počakati, da ptica zleti. V letu se pri zelenonogem martincu namreč pokaže bela trtica nad repom, belina pa se v obliki trikotne konice končuje na hrbtu. Sicer je zelenonogi martinec zgoraj sivih barv (to se dobro vidi tudi v letu), spodaj pa bel, ima pa tudi značilen, dolg in razmeroma močan kljun. Z njim brodi po blatnih polojih in plitvi vodi ter si išče črve in drugo hrano. Samo pozoren opazovalec z daljnogledom bo opazil, da je kljun rahlo zavihan navzgor.