Čemu! Takšna je menda usoda. (Zavzdihne.) Doslej so, Bogu bodi hvala, lazili samo v druga mesta; zdaj je prišla vrsta na naše. AMOS FJODOROVIČ: Jaz mislim, Anton Antonovič, da je posredi globji in bolj političen razlog. To pomeni naslednje: Rusija ... da ... se napravlja na vojno, in prav ministrstvo, vidite, je poslalo uradnika, da bi izvedel, če ni kje izdajstva. GLAVAR: Kakšne se znebite! Pa tak pameten mož! V okrajnem mestu pa izdajstvo! Kaj, a je na meji ali kako? Saj od tukaj, pa dirjaj tri leta v galop, ne prideš do tuje dežele. AMOS FJODOROVIČ: Ne, vam povem, vi tega ... vi ne ... Oblast ima natančen vpogled; najsi je tudi daleč, vse vidi in si zapiše za uho. GLAVAR: Pazite, v svojem resorju sem izdal nekatere odredbe, tudi vam svetujem. Posebno vam, Artemij Filipovič! Nedvomno si bo hotel uradnik, ko prispe, ogledati predvsem boguvšečne ustanove pod vašim nadzorstvom, zatorej ukrenite, da bo vse, kot se spodobi: spalne čepice naj bodo čiste, bolniki pa ne podobni kovačem, kot ponavadi, ko hodijo okoli kar po domače. ARTEMIJ FILIPOVIČ: No, kaj je pa to takega. Čepice jim lahko nadenemo tudi čiste. GLAVAR: Da, in tudi nad vsako posteljo napišite po latinsko ali v kakšnem drugem jeziku ... to je vaš resor, Hristian Ivanovič – ime vsake bolezni in kdaj je kdo zbolel, katerega dne in datuma ... Ni lepo, da pri vas bolniki kadijo takšen močen tobak, da začneš kihati, da le noter stopiš. In boljše, ko bi jih bilo manj: takoj se pripiše slabemu skrbništvu ali zdravnikovi neizkušenosti. ARTEMIJ FILIPOVIČ: O, zastran zdravljenja sva s Hristianom Ivanovičem že ukrenila vse, kar je prav: čim bližje k naravi, tem boljše: dragih zdravil se ne uporablja. Človek je enostaven: če mu je umreti, bo umrl; če mu je ozdraveti, bo ozdravel. Pa tudi Hristianu Ivanoviču bi se bilo težko razumeti z njimi: po rusko ne zna niti besede. HRISTIAN IVANOVIČ izdavi glas, podoben i-ju in malo tudi e-ju. GLAVAR: Vam, Amos Fjodorovič, bi tudi svetoval, da posvetite pozornost svojim uradom. Pri vas v čakalnici, koder so ponavadi stranke, so si sodni sluge omislili domače gosi z mladimi, ki se kar tako smukajo pod nogami. Saj je, seveda, domače gospodarstvo hvalevredno za vsakogar, in zakaj si ga ne bi omislil sluga? – samo, veste, na takšnem mestu se ne spodobi ... To sem vam hotel že prej pripomniti, a sem vselej nekako pozabil. AMOS FJODOROVIČ: Jih bom pa še danes vse odredil vzeti v kuhinjo. Če hočete, pridite na kosilo. GLAVAR: Poleg tega je grdo, da se pri vas v samem uradu valja vse sorte nesnaga in da je na sami omari s papirji vaš lovski bič. Vem, radi imate lov, ampak za ta čas ga le nekam denite, potem ko revizor odide, ga pa, če hočete, lahko spet obesite. Tudi vaš prisednik ... Saj je, seveda, izveden človek, ampak od njega gre tak zadah, kot bi bil pravkar stopil iz žganjarne – to tudi ni lepo. Kdaj že sem vam hotel to povedati, pa me je nekaj, se ne spominjam, nekaj zmotilo. Saj so zoper to sredstva, če je res, kot pravi, to njegov naravni vonj: lahko se mu svetuje, naj je čebulo ali česen ali kar koli drugega. V tem primeru lahko z raznimi medikamenti pomaga Hristian Ivanovič. HRISTIAN IVANOVIČ izdavi isti glas. GLAVAR: Hotel sem vas le opomniti. Zastran našega ravnanja tukaj in tega, kar v pismu Andrej Ivanovič imenuje grehek, ne morem nič reči. Pa saj kaj bi govoril: ni človeka, ki ne bi imel nad seboj kakšnega greha. To je že sam Bog tako naredil, naj voltairjanci še tako hrumijo proti. AMOS FJODOROVIČ: Kaj pa imate vi za grehek, Anton Antonovič? Grehki so taki in drugačni. Jaz vsem odkrito povem, da jemljem podkupnino, ampak v kakšni obliki? Mladiče hrtov. To je čisto nekaj drugega. GLAVAR: No, mladiče ali kaj drugega, vseeno je podkupnina. AMOS FJODOROVIČ: No, pa ni, Anton Antonovič. Če pa na primer kdo vzame kožuh za petsto rubljev, pa šal za soprogo ...