Pavle se odloči, da bo postal miličnik. Kljub visokošolski izobrazbi in ponudbi, da bi takoj prevzel pomembnejše naloge, se odloči, da bo kariero začel na ulici kot navaden nižji pripravnik. Čeprav nosi uniformo, še vedno objavlja. Med drugim na radiu objavlja recenzije strokovnih knjig. Leta 1969 v enem iz vrste člankov, objavljenih v glasilu Varnost, v katerih obravnava konflikte v odnosih med milico in občani, zapiše: »Kdor trdi, da so vsega krivi občani, ta izraža stališče, češ da demokratizacija naših vrst ni potrebna, treba je torej samo poostriti kaznovalno politiko. Takšno stališče ne izraža interesov naše službe, ampak jim naravnost škoduje.« Po njegovem je treba izhajati iz »predpostavke, da je eden temeljnih problemov milice prav zboljševanje stikov z občani oziroma naše sodelovanje z javnostjo«. Septembra 1969 Pavle ob posredovanju Interpola obišče francosko policijo. Gosti ga francosko notranje ministrstvo, namen obiska pa je, »da bi se spoznal s posebnimi enotami francoske policije, ki so zavezane za vzdrževanje javnega reda in miru. To so tako imenovane republikanske čete za varnost«. Poleg republikanskih čet Pavle obišče še šolo v Sensu, poveljstvo enote, ki deluje v predmestju Pariza, in notranje ministrstvo. Po vrnitvi spiše filigransko poročilo o francoski policiji nasploh in republikanskih četah posebej. V njem najdemo dobesedno vse: od strukture francoskih policijskih sil, oblik izobraževanja (s podrobno obdelanim predmetnikom), taktik v boju z različnimi vrstami množic pa do natančnega popisa različnih orožij in zaščitne opreme (vključno z, denimo, minucioznim opisom zaščitnih podkolenk) ter, ne nazadnje, pogojev za upokojitev policistov ter višine njihovih pokojnin.