Pripovedi vključujejo konstrukcijo in izražanje pomena, kar je bistvena človekova dejavnost. Prav zato se mi zdi pomembno, da bi socialne delavke in delavci nujno ohranjali pripovedi uporabnikov in upoštevali načine konstrukcije pomena v njihovih zgodbah. Praviloma pa življenjske zgodbe strank socialnega dela, prav narobe, temeljijo na »na-problem-osredotočenih« načinih reprezentiranja oseb in na doslednem spregledovanju njihovih gledišč. Spisi strank so pogosto še najbolj podobni natančnemu popisu njihovih napak, šibkosti, pomanjkljivosti, so torej nekakšen seznam polomljenega inventarja, ki bi ga bilo treba zlepiti. Intervencije v socialnem delu pa so praviloma vnaprej določeni strokovni postopki, nadrejeni posameznim biografijam. V tretjem poglavju raziskujem pozicijo, ki jo imajo biografije uporabnikov v obstoječih psihosocialnih intervencijah, in vpeljujem nekatere inovativne metode in prijeme, s katerimi pripovedi ljudi dobijo večjo težo, v četrtem poglavju pa predstavljam možnosti pripovednih svetovalnih prijemov. V teh prijemih človek nastopa kot avtor ali avtorica svoje zgodbe, ki jo lahko potemtakem z vnovičnimi pripovedovanji tudi reavtorizira in s tem spreminja svojo realnost. Za te prijeme je značilno še, da spodbujajo k eksperimentiranju z raznimi samopripovedmi, da bi prišli do tistih, ki nam vlivajo največ moči za ravnanje v trenutnih okoliščinah.