V knjigi je sedem zelo dobrih in celo odličnih zgodb. Vse so prostorsko umeščene v beneško okolje, ki ga ima Jovanović, kot sam poudarja, zelo rad. Čeprav omenja tudi najbolj znane, erogene cone tega prelepega mesta na vodi, ga ne slika, kot je prikazano na turističnih razglednicah ali v turističnih vodnikih, kajti ne zanima ga le njegova očarljiva zunanjost, temveč predvsem tisto, kar se dogaja za kulisami, v glavnem v ljudeh in med ljudmi, ki so ga obiskali. S svojo kirurško natančno pripovedno tehniko, ki je predvsem realistično-psihološka, posega globoko pod epidermalne plasti mesta in ljudi (pogosto hkrati), ki se med seboj približujejo ali oddaljujejo. Ker gre za obstoječe in neobstoječe oziroma nekdanje in prihodnje vezi med ljudmi, jih, tako kot tudi mesto, prikazuje večstransko in večplastno. Zgodbe pa, ki med sabo niso neposredno povezane, povezuje v arhitektoniko celote, tako kot mostički čez kanale povezujejo ločene dele Benetk, predvsem s prepoznavnim, prečiščenim in umirjenim slogom. Odnosi znotraj posamičnih zgodb in tudi zgodb med seboj so podobni pasjansi, v kateri na mizo polagaš enkrat odkrite in drugič obrnjene karte. Karte, na hrbtni strani katerih se, kot v beneškem zrcalu, če ga razumemo tudi v metaforični razsežnosti mesta, v katerem je marsikaj podvojeno z odsevom v vodi, zrcalita vidno in nevidno, resnično in neresnično, povedano in zamolčano. Ker je človek uganka tako zase kot za drugega, mu tančica skrivnosti zamegli, če ne celo zabriše meje med številnimi skrajnostmi. Na nikogaršnji zemlji med njimi pa se ohranja erotična napetost med telesom in duhom. Prav o tem analitično in sintetično spregovori Jovanović v zgodbah, ki se odlikujejo po lepih in natančnih opisih Benetk ter večpomenskih, življenjsko usodnih detajlih medčloveških odnosov, in seveda po moči oživljanja lastnih spominov.