No, zdaj vidite, kako pomembno je brati knjige. Če bi naša še Neodkrita baletka prebrala knjigo Baletni copatki pred petimi leti, bi me zdaj spraševala, kako osvojiti fanta iz paralelke, ne pa, kako priplesati na baletni oder šele pri štirinajstih. Ampak, kar je, je. Mene zdaj muči, kateri pregovor je bolj primeren v tem primeru: po toči zvoniti je prepozno ali nikoli ni prepozno in v resnici je vse mogoče, če si človek kaj zelo močno želi. Če bi me 85-letna ženska vprašala, ali naj bi imela dojenčka, bi ji že svetovala, da se za njena leta spodobi vse kaj drugega kot biti mlada mamica. Tu je čas že naredil svoje. Za balet pa morda še ni vse zamujeno. Zato naj te pot najprej vodi v baletno šolo. Tam ti bodo povedali, kakšne so možnosti, kaj lahko dosežeš kljub poznemu začetku, morda pa ti bodo svetovali, da se raje posveti kakšni drugi plesni zvrsti. A preden izveš, kakšna je tvoja morebitna plesna pot, naj ti povem še dve zgodbici, ki te bosta morda opogumili. Pred leti je sosed Milivoj, upokojeni profesor, ki je večino življenja preživel ob knjigah, pisal referate in se ukvarjal z raziskavami in je na šport gledal nekako z zaničevanjem, sklenil, da bo svoj upokojenski čas popestril z balinanjem, še posebej potem, ko je po smrti žene Vere ostal sam. V življenju se ni zameril nobeni žogi, pa mu je Geza svetoval, da je balinanje pravšnja zadeva. In se je Milivoj pridružil nekim balinarjem v soseščini. V začetku je bila katastrofa. Prijatelji so ga radi videli na balinišču, ker so se ob njegovem bližanju in zbijanju neizmerno zabavali. Milivoj mi je večkrat potožil, da se njegove krogle kotalijo po pesku, kot bi bile kockaste, večkrat so končale na sosedovem vrtu med kumarami, dvakrat mu je krogla padla na nožni palec in smo ga peljali na urgenco in je že hotel končati svojo kratko športno pot. A sva ga s poštarjem Gezo ves čas spodbujala, naj vztraja in, bogme, danes je Milivoj v balinanju natančen kot kirurški skalpel in si je težko zamisliti prvenstvo naše mestne četrti brez njegovega nastopa. V resnici ima celo največ navijačev. Še bolj pa se mi je vtisnila v spomin zgodba iz angleškega filma Billy Elliot, v katerem fantiček Billy iz angleškega trdega in grobega rudarskega okolja, kjer vsi njegovi vrstniki brcajo nogomet, ugotovi, da ga bolj kot fantovske igre zanima balet. Ne okolje, ne družina, ne vrstniki mu niso bili naklonjeni, le učiteljica baleta ga je spodbujala in je na koncu premagal vse ovire. Bil je tam nekje tvojih let, a se mu je kljub vsemu uspelo vpisati na baletno šolo. Čudovit film o ljubezni, pogumu in vztrajnosti - in če ga boš le kje zasledila, si ga oglej (zagotovo pa ga imajo v videoteki). Veliko več ti bo povedal od tega, kar ti razlagam jaz. Če ti uspe, upam, da bom povabljena na tvoj prvi javni nastop. Če ne, ne bo tragedija, kajti vem, da boš prav gotovo našla nekaj podobnega, v čemer boš lahko uresničila svoje sanje.