Tega se dobro spomnim. Bilo je v prvi polovici osemdesetih let, ko sem imel za seboj že vsaj kakih petnajst pomembnih prevodov. Takrat me je dobesedno presenetil takratni umetniški vodja ljubljanske Drame Igor Lampret in naravnost vprašal, če bi prevedel Shakespearovo igro Sen kresne noči. Seveda najprej nisem rekel ne ja in ne ne ter si vzel čas za premislek, končno pa me je vendarle bilo toliko v hlačah, da sem naročilo sprejel in ga, mislim, da je tako, dobro opravil. Snu kresne noči je sledila igra Vihar (zdaj govoriva zgolj o Shakespearu) in oba prevoda sta bila zelo dobro sprejeta tudi pri igralcih, ki so, vsaj kar se mene tiče, prva kritiška instanca. Oni so tisti, ki prvi začutijo, če besedilo teče, če stavki stojijo tako, kot je treba, če je besedje govorljivo...