Medtem ko je Charles de Gaulle prepričeval Dwighta Einsenhowerja, da je osvoboditev Pariza politična in strateška nuja, se je med legendarne osvoboditelje vpisal Ernest Hemingway. Vojnemu dopisniku in večnemu avanturistu so bile pri srcu veliko bolj prozaične stvari kot visoka politika in strategija. Na obrobju ljubega mu mesta je razmišljal zgolj o priljubljenem baru v hotelu Ritz na Place Vendome. V pismih prijateljem je popisal to svojo osvobodilno epopejo. S skupino vojaških dopisnikov se je pred hotel pripeljal z džipom, skočil z njega s pištolo v roki in se, ker so ga, tako kot okoli 400 drugih pariških hotelov, v katerih so bili nastanjeni štiri leta, Nemci že zapustili, napotil naravnost v bar, kjer je pred četrt stoletja popival z Scottom Fitzgeraldom, ter si naročil steklenico ekstravagantnega bordojca, ki ga je osebje skrilo pred nemškimi okupatorji. Legenda pravi, da je osvobodilni party v Hemingwayevi organizaciji trajal kar štirinajst dni. Sicer pa je med legendami in osvobodilno resnico kar nekaj razlik. Tako je danes znano, da Pariz ni bil podminiran in da ga nemški general ne bi mogel kar tako dvigniti v zrak, hkrati pa so Francozi priznali španskim prostovoljcem, da so dejansko oni prvi vkorakali v središče mesta, čeprav so to pripisovali generalu Leclercu. In ne nazadnje, pariška vstaja se je zgodila ob izrecni de Gaullovi prepovedi, ker se je bal, da bodo prokomunistični partizani sprožili splošen gverilski spopad, ki se mu je nazadnje ob posredovanju švedskega konzula in z vdajo izognil von Choltitz.