V tem obdobju so imeli največ oblasti tako imenovani preiskovalci, katerih naloga je bila od obdolženega za vsako ceno izsiliti priznanje. Njegovo priznanje je bilo potem zadosten razlog za izdajo pravnomočne sodbe. Absolutna premoč, ki so jo v tem obdobju imeli preiskovalci oziroma sodobneje rečeno tožilci, je bila tako očitna, lahko bi rekli celo dekadentna, da jo je bilo potrebno po hitrem postopku omiliti. Sodbe, izdane na podlagi inkvizicijskih maksim, so bile ne samo povsem napačne, ampak celo že naravnost smešne. Tako smešne, da so ogrozile legitimnost same oblasti, ki je bila nato prisiljena vsaj formalno uzakoniti pravico do pravnega sredstva.