Povejte mi, kako naj si potem taka oseba predstavlja kratek tečaj o popravilu vžigalnika motorja z notranjim izgorevanjem, nadvse slikovito, seveda. Brez zoprnih mehanikov, konkurence playboyevih zajčic na steni in vonja po bencinu in raznih zadevah, da o bolečem hrbtu in hladnih maticah sploh ne govorimo. Moja idealizirana mehanična delavnica ni daleč od moje idealizirane predstave o duhovnosti. Ne morem vam naravnost reči, da si predstavljam angela z belo lilijo, kako mi v oxfordski angleščini poje hvalnice, prav daleč od resnice pa to ni. Domišljija, kot je znano, ti da krila, in višje kot poletiš proti svojemu namišljenemu soncu umetelno skovanega raja v svoji glavi, tem bolj je pristanek neeleganten. Tako sem skrotovičena od dolge vožnje in bleda ter z izrazito slabo definirano postavo in z vsemi zamašenimi porami sestopila z lokalnega avtobusa na obali Bahije. Odgovor je, da, vsaka druga Brazilka, ki sem jo videla, je tako lepa, da sem takoj sklenila, da se česala ne bom več in da bo šotorsko krilo prav primerno oblačilo za mojo pojavo. Temu se ne reče več konkurenca, temu se reče matiranje. Lahko samo sestopiš s šahovnice moško-ženskega preigravanja. Brazilke so lepe, negovane in mile in mažejo se s kokosovim oljem. Ko te Brazilci na letališču ali na ulici blagohotno pogledajo, vem, da vidijo v turistki le vizo ali morda kreditno kartico, da bi ob takih domorodkah hoteli sploh šariti po računalniško obsevanem belem mesu, me ne bo nihče prepričal. Duhovna lekcija številka ena je, da ko so vse ženske lepe, lezi pod palmo in se namaži s faktorjem, komarji vseeno zagotovo pridejo. Cilj mojega potovanja je bila Fazenda Vida, ki smo jo naseljevale ženske. Ob mojem prihodu je bil že cel trop zagorelih slovenskih mam, ki so žvrgolele o Atlantidi pa o duhovnih čudežih, od šamanov do polaganja rok. Predstavljajte si, da za večerjo sedite s petimi svojimi mamami in ne z eno. Tako je videti duhovnost v praksi. Takrat sem ugotovila, da bi si pravzaprav raje desetkrat tlačila nogo za vrat, kot poslušala njihova dobrohotna oštevanja. Lahko si predstavljam (vsaj megleno) vse čakre, na resničnem testu pa pogrnem, kot sem na vozniškem izpitu. Gladko. Petkrat. Ko bi bila vsaj to prispodoba, pa je žal vse res. Gospa Vida, ki ima nekje pod ekvatorjem svoje lično posestvo z apartmaji, leseno piramido, prostorom za telovadbo in šamanizem, obedovalnico in kuhinjo na prostem, bazen, palmov gaj in kar je še teh tropskih radosti, je s svojo častitljivo starostjo bila ves čas v središču pozornosti. Družbo tej scenografiji delajo raki, konj, psi in mačka, grahaste kokoši in papiga od kuharice. Jutranja in popoldanska meditacija ter jutranja telovadba sta šli v moj koncept duhovnega tedna, drugače pa sem se otepala s svojo lastno sitnobo in nemočjo kot na avtobusu številka 20, medtem ko se vračam s pisarniške tlake. Na tihem sem upala, da bo kakšen angel takole honorarno prišel v mojo sobo zvečer in mi rekel, da sem super, pa ni bilo nič od tega, je pa sem in tja s truščem padel na tla kokosov oreh.