Pat je Irec od nog do glave. Živahen in dobre volje je vedno pripravljen na vsako neumnost. Vesel je bil, da smo se po dolgem času srečali. Precej se je spremenil, odkar smo se nazadnje videli. V naslednjem dnevu in pol, ki sva ga preživela v bližini njegovega doma, sva se s kolesi brez odvečne prtljage potepala naokrog. Prvič sva okusila, kako dobro te namoči irski dež, in mimogrede sva si ogledala znamenitosti mesta. Na poti proti Patovemu domu tudi veličasten grad lorda Blarneyja z njegovim čudežnim kamnom vred. Zgodba govori, da je imel lord zmeraj težave z muhasto kraljico. Neko noč pa je v sanjah dobil namig, naj gre v gozd, kjer bo našel na točno določenem mestu na videz povsem običajen kamen. Poljubi naj ga in dobil bo posebno sposobnost govora. Zjutraj je ubogal, kar mu je bilo naročeno v sanjah, in od takrat je znal svoji kraljici odgovoriti tako, da ni nikoli naravnost rekel ne, ukazov pa mu kljub temu ni bilo treba izvršiti. Lord se je ustrašil, da bi tudi njegovi podložniki dobili to sposobnost, zato je kamen vzidal na nedostopno mesto na najvišji stolp na gradu. Če želiš poljubiti ta kamen, moraš leči na hrbet in se nagniti globoko nazaj nad praznino. Od tistih časov je angleški jezik bogatejši za izraz 'to blarney', kar pomeni, da nikoli ne rečeš ne in ti kljub temu obljub ni treba izpolniti. Seveda sva oba s Špelo poljubila ta kamen, saj bi bil neumen tisti, ki ne bi izkoristil izjemne priložnosti, pa kljub temu še vedno menim, da se moja sposobnost "blarnanja" zato ni niti malo povečala.