14. septembra je odgovorni urednik revije Reporter v uvodnem članku razkril, da je 9. septembra minister za pravosodje Aleš Zalar povabil v svoj kabinet skrbno izbrane novinarje in jim razložil načrt za predčasno zamenjavo generalne državne tožilke, Barbare Brezigar, pri čemer naj bi minister najprej s pomočjo režimskih medijev ustvaril ozračje za njeno diskreditacijo. V intervjuju v Demokraciji 3. septembra je dr. Damjan Žugelj, direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP), takole potožil: “Ne samo ATVP, temveč tudi Agencija za zavarovalni nadzor (AZN) je v zadnjem času deležna precejšnjih pritiskov na kadrovsko sestavo in vse pogosteje se iščejo možnosti za diskreditacijo njunih direktorjev.” V Mladini je 11. septembra Bernard Nežmah zapisal: “Kadar se je partijski režim želel znebiti koga, ga je označil za izdajalca. /.../ Kdor je dobil nalepko izdajalec, ni imel več človekovih pravic, ne poštenega sojenja, ne advokata, bil je vnaprej kriv in je tako končal v hudih jamah, na golih otokih ali pa na prisilnem delu. Če je to delovalo v času Titovega režima, je nedoumljivo, da isto strast devalvacije ljudi uporabljajo tudi moderni slovenski politiki vladajoče koalicije.” Ko je premier Borut Pahor 6. decembra lani (torej kmalu po prevzemu oblasti) slovenski javnosti obljubil, “... da ne bom zamenjal niti enega človeka na javni funkciji, če ne bo utemeljenega suma, da ni dobro opravil svojega dela. Niti z eno besedo ga ne bom vprašal, kateremu svetovnemu nazoru ali politični opredelitvi pripada,” smo vedeli, da gre le za leporečje in da bomo kmalu doživeli velike kadrovske pretrese. Nismo pa vedeli, da bo ta igra tako umazana. Niti v sanjah si nismo mislili, da bodo pri tem uporabljali staro komunistično metodo, po kateri je treba žrtev najprej razgaliti, popljuvati in do skrajnosti ponižati, nato šele likvidirati. Ko je minister Golobič nepričakovano razrešil direktorico urada za meroslovje, Nineto Majcen, mu je ta menda naravnost rekla, naj ji raje pove v obraz, da jo razrešuje zato, ker ni privrženka njegove stranke. Ali je res strankarska (ne)pripadnost glavni razlog kadrovskih zamenjav? Včasih morda. Včasih pa imamo vtis, da hočejo vladajoče stranke svoje “brezposelne” kadre le nagraditi s primerno službo, za kar pa je treba najprej izprazniti zaželena delovna mesta. Zelo jasno pa je mnogokrat v ospredju umazana in za državo nevarna motivacija kadrovskih zamenjav. Nineti Majcen glede strokovnosti in sposobnosti ni bilo mogoče ničesar očitati. Kot gostujoča znanstvenica je bila zaposlena na meroslovnem inštitutu evropske komisije, kjer je aktivno sodelovala pri oblikovanju evropske politike in strategije na področju meroslovja in kjer je bila kar dvakrat nagrajena z letno nagrado inštituta. Tudi v času, ko je vodila slovenski urad, smo dosegli več bistvenih izboljšav v skladu z zahtevami nacionalne in evropske zakonodaje, s čimer se je Slovenija uvrstila v sam vrh držav s sodobno meroslovno ureditvijo. In zakaj je bila razrešena? Očitno zato, da je vodenje urada lahko prevzel neki Tasić, ki kot samostojni podjetnik opravlja enako dejavnost kot urad. Kot smo lahko brali, je pri diskreditaciji Majcnove sodelovala pravnica, zaposlena na uradu, ki je kot predsednica nekega zasebnega združenja za meroslovje v začetku leta odprla bančni račun na Nizozemskem, kjer ima svoj poštni nabiralnik tudi družba Ultra Sum, katere solastnik je Gregor Golobič. Tudi uprava Darsa je bila brez krivdnih razlogov bliskovito zamenjana, v njegovo vodstvo pa zopet imenovan tisti, ki ga poznavalci uvrščajo v sam vrh gradbenega lobija. Tako bo tudi vihar, ki je zapihal v prejšnjem mandatu in ki naj bi tudi na področju gradbeništva prepihal to zatohlo dolino “Šentflorjansko”, hitro utišan. Vzrok tako številnih kadrovskih menjav očitno ni nestrokovnost, pa tudi ne svetovno nazorska drugačnost, ampak predvsem želja ustvariti pogoje za zadnji val tranzicijskega latninjenja. Na vprašanje, kdo izvaja pritiske na Agencijo za trg vrednostnih papirjev, dr. Damjan Žugelj v navedenem intervjuju odgovarja: “Morda lahko omenim le, da je veliko posameznikov zainteresiranih za to, da nadzorniki ne bi več mogli uspešno nadaljevati s svojim delom. Očitno čutijo, da smo jim blizu. V splošnem pa lahko izpostavim lobije, povezane s subjekti, ki jih nadzorujemo oziroma preganjamo njihova nedopustna ravnanja, ali posameznike, ki v imenu politike zasledujejo edino lastne interese z željo po pridobitvi čim večjega premoženja, moči, vpliva in oblasti. In prav slednji so najnevarnejši, saj ne izbirajo sredstev in so povezani tudi z mediji.” Niso nevarni le za tiste državne tožilce in tiste direktorje nadzornih inštitucij, ki pogumno tvegajo svojo poklicno kariero za brezkompromisno odkrivanje gospodarskega kriminala, ampak za vso državo, vse državljane. Tudi za volivce levega vladnega trojčka. Posledice izčrpavanja podjetij in bank z nezavarovanimi posojili za tajkunske prevzeme bomo na svojih ramenih nosili – kdo drug kot – mi in naši otroci. Vsi, ne glede na politično prepričanje. Gotovo je vodenje države v krizi zahtevno delo. A prav v viharju bi morali vsi mornarji delovati kot dobro usklajena, izkušena in disciplinirana ekipa. In prav v takšnih časih bi morale vse nadzorne inštitucije države delovati brezhibno in z veliko politično podporo. Obglaviti te inštitucije in jih v tem času izročiti v roke skorumpiranim lobijem lahko primerjamo le še z veleizdajo države. Nadzorne inštitucije so šele pod sedanjimi direktorji v prejšnjem mandatu postale učinkovite, ker ni bilo več političnih pritiskov. Nekdanji šef urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik, ki je vodil urad v času vladavine LDS-a, je v nekem intervjuju za Delo dejal, da če ne poslušaš (politike), ostaneš brez službe. In to se očitno zopet dogaja. Na vrsti so torej “neposlušni” B. Brezigar, dr. Žugelj, dr. Perman itn. Kot da bi nam nek lobij, neka vlada v vladi, žagala vejo, na kateri sedi pravna država – in vsi mi z njo! France Cukjati, dr. med., poslanec Državnega zbora