Mislim, da je pomembno, da od življenja vzameš tisto, kar ti da, in da si s tem srečen. Ali si želiš otroka, je zelo intimno vprašanje. Pri tem je popolnoma vseeno, kaj o tem misli družba. Še kot dekletce sem govorila, da se jaz že ne bom nikoli poročila in tudi otrok ne bom imela, ker bom slikarka. Na začetku je to mojo okolico zabavalo, pozneje pa je verjetno postalo že malce skrb vzbujajoče. Nikoli nisem predstavljala stereotip ženske in vedno sem bila malo v nasprotju s svojo okolico. Ko sem odšla živet v Pariz, je bilo to zame pravo olajšanje. Tam sem preživela neke svoje druge sanje, sanje umetnice. Po pravici povedano, me kaj drugega tudi ni zanimalo. Nikoli nisem obžalovala, da nimam otrok. Živela sem polno življenje umetnice in to me je popolnoma zadovoljevalo. Predvsem je to predstavljalo mojo popolno svobodo. Je pa absurdno, da so mi številne mame prav to zavidale in so mi to tudi velikokrat naravnost povedale. Kakor da bi svojo vlogo materinstva občutile kot usodo in ne kot izbiro. Zato me motijo pocukrane zgodbe o materinstvu in vzvišenosti tega poslanstva. Najslabše jo odnesejo ženske, ki se v imenu neke 'kvazikariere' odrečejo materinstvu. V življenju jim ne uspe narediti prav nič spektakularnega, prav nič več od sivega povprečja in ostanejo praznih rok na vseh področjih. Takšna kompenzacija je torej zelo slaba izbira. Lepo je biti uspešna ženska. Najbrž je lepo biti mama. Imeti oboje, kariero in otroke, pa je verjetno najlepše. In najteže. Toda nekatere ženske to zmorejo in jaz jih iskreno občudujem. Toda kaj naredi družba za takšne ženske, to pa je že popolnoma druga zgodba.