Kljub umetniški vrednosti filma so ustvarjalci že večkrat poudarili, da ni šlo zgolj za umetniški projekt, o čemer je spregovoril tudi umetniški direktor filma in risar David Polonskey. »Vsaka iluzija, da ustvarjamo zgolj umetniški projekt, je bila zrušena med snemanjem filma poleti 2006, ko se je začela druga libanonska vojna in se je v dejanskem času ponavljala enaka neumnost, enaka norost.« Vrednost filma je predvsem v tem, da po eni strani povrne človeškost izraelskim vojakom, ti so prikazani kot prestrašeni in zbegani mladi ljudje, po drugi strani pa jasno ter naravnost pove, kaj se je zgodilo v Sabri in Shatili. Režiser dodaja, da je film »ogledalo družbi, ki določene spomine povzdiguje, druge pa odriva v podzavest, ne glede na ceno, ki jo za to plačujejo posamezniki«. Špela StandekerOd srhljivke do bolščanja