Glas o Rillieuxovi imenitni zamisli je segel prav do Louisiane in podjetni pridelovalci sladkorja so ga vabili, naj jo preizkusi na pravi plantaži. Mladi inženir je izziv seveda sprejel, toda izkazalo se je, kot se to pogosto dogaja, da je korak od zamisli do izvedbe dolg, težak in drag. Kljub temu mu je leta 1843 uspelo: na neki plantaži je prvič pognal po svojih naprednih zamislih zgrajeno »tovarno sladkorja«, ki je za kurivo uporabljala kar zavržena stebla trsa od prejšnje letine. Zamisel, da bi za ogrevanje kotlov porabil takšno gorivo, se danes zdi gospodarna, tedaj pa je bila nujna: v Louisiani lesa za kurjavo pod kotli preprosto ni bilo več in so ga morali uvažati. Uspeh je bil naravnost osupljiv: nova oprema se je izplačala že kar v prvi sezoni rafiniranja sladkorja in zanimanje za njegov izum se je med lastniki plantaž silno povečalo. Norbert Rillieux je iz najbolje izobraženega postal tudi najbolje plačani inženir v Louisiani. Njegova naprava za koncentracijo soka sladkornega trsa je danes običajni industrijski postopek za odparevanje velikih količin vode v živilski, pravzaprav v kar vsej industriji. Cena sladkorja pa se zaradi njega sprva ni prav nič spremenila. V ZDA je namreč izbruhnila državljanska vojna in edina tehnična vprašanja, ki so koga še zanimala, so bila vojaška.