Kaže, da je Matissov vpliv skoraj popolnoma zamrl. To je resnično škoda. Mojster, kakršen je Matisse, ki je obnovil simboliko barv in čigar drznost v kompoziciji je naravnost osupljiva, si zasluži, da bi njegova dela skrbno proučevali. Njegov nauk bi koristil marsikateremu umetniku in predvsem tistim slikarjem z malo vere, ki se prepuščajo površnemu veselju do podobarstva. Če odmislimo te vplive, ostaneta dva zelo izrazita tokova; eden zavrača anekdotičnost in poskuša s prizadevanji, ki jih ne gre prav nič zasmehovati, doseči vzvišeno in je največja čast današnjega slikarstva. Tu so zbrani Delaunay, Le Fauconnier, Metzinger, Gleizes, Marie Laurencin, Dunoyer de Segonzac, Luc-Albert Moreau, Vlaminck, Rouault idr. Druga smer – po njej se ravnajo tisti, ki so bili preko Friesza deležni narobe razumljenega vpliva Dufyja, velikega nepriznanega umetnika, ali Girieuda – se mi zdi usmiljenja vredna. Njen najbolj značilni predstavnik je André Lhote. Njegova lahkotnost in številni talenti so mu omogočili, da je usvojil tisto, kar je bilo izvirnega pri Dufyju in Girieudu; iz tega je naredil podobarstvo in to podobarstvo je očaralo številne umetnike, ki jim je vzpenjanje proti strmim vrhovom čistega slikarstva vzelo pogum. Tako kaže, da se Marchand in La Fresnaye – omenjam najbolj nadarjena in najbolj vneta izmed teh umetnikov – razvijata proti lahkotnosti, ki bo izničila stremljenje več generacij umetnikov k velikemu slikarstvu. Čutiti je tudi Vallottonov vpliv. Njegov način se samo navidezno nanaša na Ingresa; Vallotton nima niti drznosti črte niti rafaelovske čistosti barv tega slikarja in je zato bolj podoben poitalijanjenim Nemcem zadnjih dveh stoletij. Začel je oblikovati šolo. Pričakujemo lahko, da bodo stare gospodične z vsega sveta začele uporabljati ta način v vsej njegovi suhoparnosti. Zdi se mi, da je med mladimi umetniki najmočneje čutiti Le Fauconnierov vpliv. Bogastvo, raznovrstnost in globina njegovih