Dekletova gorečnost je bila naravnost osupljiva. Mallory se je zalotil, da je za delček sekunde povsem resno pomislil, da bi jo poskušal rešiti iz preteklosti. Da bi ji to vsaj predlagal. Da bi jo potem, ko se mu bo iztekel čas, povabil, da se skupaj z njim vrne v prihodnost. Saj bi se verjetno lahko oba zrinila v časovno kapsulo. Nekakšen zasilni izhod. Izničenje tretje možnosti. Nova življenjska priložnost. Vendar pa je Mallory dobro vedel, da kaj takega ni mogoče. Masa v časovni kapsuli je morala biti enaka tako med potovanjem v preteklost kot ob vrnitvi. Možna so bila le minimalna odstopanja. Časovna agencija je potnike posvarila, da ob vrnitvi s seboj ne smejo prinesti niti kamenčka niti odlomljene vejice, skratka ničesar, kar ni bilo v kapsuli že ob odhodu. Sicer pa je bilo reševanje iz prazgodovine prav gotovo zadnja stvar, ki bi jo dekle hotelo. Zagotovo bi se njegovi ponudbi samo od srca nasmejala. Prav nič je ne bi moglo pripraviti do tega, da bi se vrnila. V prazgodovini ji je bilo všeč in prvič v življenju se ji je zdelo, da resnično živi. V univerzumu, kjer so si hoteli vsi ljudje zagotoviti predvsem in samo varnost, je bila ona ženska, ki se je zapisala divjini. Malloryja je njena neugnanost popolnoma prevzela. Ob njeni bližini je čutil povsem nov nemir. In dekle je to seveda opazilo. Kar streljala je z očmi in ga vabila, naj se ji pridruži.