Sonja tega doma ni opazila. Obrobje mesta, kjer je ivela, je še ohranjalo nekaj vaškega ritma: opravljanje med sosedi, blinjimi ali daljnimi, in brezskrbno divjanje otrok. Hiša Sonjinih, e zdavnaj pokojnih staršev, je gledala na ulico, ki je bila mirna, naravnost odlična za sprehode, vendar le med šolskim letom. Med počitnicami je postala kolesarsko dirkališče, marsikatero popoldne pa pravcati nogometni stadion mladih navdušencev. Nevarno območje, je imela navado reči Sonja. Tako je bilo vse poletje, oba meseca, in še sedaj: od zgodnjih ur, ki so jih zasedli najmlajši, do poznih večernih, ko se je še zmeraj slišalo odbijanje oge, škripanje koles in prevračanje desk, med glasove otrok pa so se vmešali glasovi starejših, močnejših in pogosto, kot bi marsikdo rekel, bolj divjih.