Kako povedati skrbniku, da je njihov ljubljenec na smrt bolan, je odvisno od samega veterinarja, ki ta dejstva lahko predstavi bolj ali manj taktno. Naj vas ne moti način, raje prisluhnite dejstvom in vsebini njegovih besed, saj gre za veterinarja in ne psihoterapevta. Veterinar mora podobno kot pediater velik del svojih spoznanj črpati iz pogovora z zaskrbljenim skrbnikom, kajti otroci in živali težko izrazijo, kje in kako jih boli. Zaupati morate, da bo veterinar predlagal ustrezna zdravila, ki so po njegovem mnenju za vašo žival najboljša, in pri tem ne bo razmišljal, ali vam bo predpisal najcenejša zdravila in ali ste jih sploh sposobni kupiti. Napačno je kar tako sumiti, da predpisuje zdravila iz dobičkonosnosti. Če se tak sum vendarle pojavi in celo stopnjuje, lahko za mnenje vedno povprašate še drugega veterinarja. Če veterinar presodi, da se žival z zdravljenjem lahko ozdravi, bo predlagal zdravljenje. Če se ob zdravljenju živalci stanje le vzdržuje, ne pa tudi slabša, bo prav tako predlagal zdravljenje. Če živali ni več smiselno zdraviti in če se ta po veterinarjevi presoji muči, bo predlagal humano usmrtitev. Včasih je vzdrževanje neozdravljivega stanja živali za skrbnika prevelik strošek; takrat jo skrbnik odpelje domov in žival v svojem okolju prej ali slej pogine. Za to, da veterinar dvigne roke od živali kljub njenemu slabemu zdravju, se odloči prav na koncu, ko so izčrpane vse druge možnosti. Taka je narava in tudi etika njegovega poklica. Odgovor na vaše zadnje vprašanje o mojem odnosu do živali na smrtnih ležiščih: če me kdo naravnost vpraša, na njegovo vprašanje tudi naravnost odgovorim, samoiniciativno pa končnih dejstev ne razlagam, saj so za skrbnika nespodbudna. Vse živali so vedno usmerjene k življenju, trudijo se živeti in ohranjati vitalnost, če pa skrbnik na smrt bolne živali ni trden, se stanje njegove živali hitreje slabša. Takrat v dobro živali raje zamolčim dejstva.