Kot predavateljici se mi je zgodilo, da sem po skoraj dveh semestrih predavanj o hendikepu na seminar povabila gospo na vozičku, ki je imela odlično predavanje. Potem pa je dvignila roko neka študentka in rekla: Darja, ali jo lahko vprašaš, kako je pa na področju izobraževanja? To dekle je uporabilo nereflektirano, zelo skrito obliko diskriminacije. Ni se obrnila naravnost na predavateljico, ampak je uporabila mene za mediatorko, kot da bi bila ta gospa premalo inteligentna, da bi bila sposobna naravnost odgovoriti na vprašanje. Morda pa je bilo nelagodje te študentke tako veliko, da te gospe ni mogla sama nagovoriti. Tudi v knjigi govorim o tem nelagodju in ugotavljam, da gre za dediščino diskriminacij in da je dejansko povezano s tem, da nimamo veliko izkušenj s hendikepiranimi ljudmi, ker je večina v zavodih ali pa doma. Če že pridejo iz inštitucije, pridejo spet v skupini, za katero se reče: Aha, invalidi so prišli na izlet! Takrat smo dostojni, ustavimo avto, počakamo, se nasmehnemo. Taistih oseb pa nikoli ne bomo videli nakupovati v isti trgovini kot nakupujemo sami, na istih predavanjih ali istih prireditvah.