Verjetno zato, da bi obvaroval čudežnost in fantastičnost svojega obsežnega in zapletenega opusa, ki bi mu po natančni izpisanosti in moči podob celo v svetovnem merilu težko našli primerjavo. Seveda; če kdo, se Tolkien v svetu run, starih črk, skrivnih napisov in čudnih, starinskih imen in čarobnih predmetov znajde kot doma, in uspelo mu je ustvariti prepričljiv vzporeden, izmišljijski svet, ki je navdušil, nekatere pa naravnost obsedel, tako da je bila Tolkienova slava že pred izbruhom prvega dela filmske trilogije velika in nesporna. K njenemu potenciranju je nedvomno pripomogel tudi čas, v katerem živimo, čas brez velikih mitov, konec prejšnjega stoletja se je zrušil zadnji, mit o napredku in odrešilnosti tehnologije, kar vse je povzročilo, da smo čudežno začeli iskati v naši neposredni bližini, v svetu, ki je od nekdaj tako rekoč zraven nas. Nič čudnega ni, da Harry Potter odpotuje na čarovniško akademijo kar z navadnega perona, in tudi hobiti in vilini in škratje so vsaj sorodniki bitij, ki še vedno naseljujejo angleško podeželje, tako kot grajski duhovi so nekaj, v kar ljudje, sposobni v naravo projicirati svoje notranje strahove in oživiti šume, še vedno verjamejo.