Kakšno je bilo dekletovo intimno življenje, so vedeli le redki, se je pa po bifejih, pisarnah in vogalih marsikaj govorilo. Pravzaprav se je o njej toliko nakladalo, da bi nagrmadeni čvek en sam voz težko potegnil. Presneto redki so bili, ki je še niso, vsaj tako so se med sabo hvalili. Številke so bile skorajda neverjetne, strastni položaji tudi, ej, kako so se slinasti pohotneži radostno naslajali ob velikih blablajih. Še sreča, da samo to. Tu in tam so se sprli in si zavidali, le Marcel, učitelj in nežen poet, je trpel kot žival. Merlinko je namreč ljubil tako, da za povedati ni bilo. Naravnost obsedla ga je, sanjal jo je in si jo želel, njej, samo njej je posvetil zbirko ljubezenskih pesmi, pisal ji je pisma, ki jih ni nikoli odposlal, bal se je in upal, le da ljubljena tega ni vedela. Ko ji je to nekega večera priznal kar pod ulično svetilko o, kakšna romantika pri tem pa mislil, da ga bo pobralo od sramu, se mu je dekle tako lepo nasmehnilo, da je nemudoma začel upati in mu je med drugim malo zrasla še odločnost.