"Tistega lepega dne je bila pomlad že zdavnaj za gorami. Pobrala je, kakor pravimo, šila in kopita, jih zmetala v svojo pisano košaro, pograbila locenj, stopila na pobočje in potegnila iz doline svoj široki plašč ter ga vlekla počasi više in više skozi hoste in čez gmajne na visoke pologe, v severnejše kraje, kjer so jo pričakovale kmetije s smehom in hrepenenjem, kakor na pragu čakajo otroci mater, ki je stopila v vas po ščepec soli in jim nemara prinese kos pekovskega kruha in prgišče cedel. V dolini so bile vijolice in trobentice, kadeče se brazde in prva detelja že lanski sneg. Tudi tista široka, skorajda nekam zaletela podjetnost, ki spomladi kmete naravnost obsede, da hkrati grabijo za delo na vseh koncih in krajih in da se jim od same pridnosti marsikaj kar zdrobi med šapastimi rokami, se je prav tako že zdavnaj umaknila umerjenim kretnjam in preudarnemu ravnanju. Koklje so s kljuni naganjale zakasnele in cendrave piščance, ki bi se še radi držali materinih peruti, samozavestno so počepale na gnezda, znesle jajca in jih razvpile po vsem dvorišču, če že ne po vsej vasi, da so srboriti petelini na praznem gnojišču prekinili bitko, prisluhnili in se oglasili s spodbudnim odobravanjem.