Poleti seveda plavam v Blejskem jezeru! Do otoka in nazaj. Na otoku se sončimo, skačemo z dreves v vodo, se bašemo s kremšnitami in sladoledi. Zabavamo se. Rada sem v družbi, kjer ne manjka smeha, pravi najboljša slovenska plavalka Sara Isakovič, junakinja evropskega plavalnega prvenstva (EP). Dekle, ki se zaveda, kdaj je čas za resno delo in kdaj za zabavo, se je v zgodovino zapisala kot dobitnica prve zlate ženske kolajne v 50-metrskih bazenih na največjih tekmovanjih v samostojni Sloveniji. Želela si je plavati hrbtno, evropski rekord pa je dosegla v prostem slogu v disciplini 200 metrov prosto. Pa to ni njen edini rekord, saj se lahko pohvali tudi s svetovnim rekordom mladinskih prvenstev (2004) v isti disciplini. Očitno se je predanost mame obrestovala, saj si je po tem uspehu kot najmlajša slovenska plavalka priborila mesto v reprezentanci in odpotovala v Atene na olimpijske igre. In kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj mama? Nekoč je bila odlična plavalka, celo jugoslovanska rekorderka, ob pomoči trenerke, ki je v preteklosti sodelovala tudi z Darjanom in Borutom Petričem, pa je svoja otroka, Saro in njenega brata dvojčka Gala, ki je starejši za deset minut, navdušila za plavanje in ju naučila tehnike. Še več, pustila je službo stevardese in se posvetila treniranju svojih otrok, čeprav v Dubaju, kjer so pet let živeli, ni bilo pravih pogojev za trening. Ker je bila Sarina nadarjenost vidna iz letala, ni dvakrat reči, da ne iz tistega, ki ga je pilotiral njen oče, je na pomoč priskočil radovljiški trener Miha Potočnik, ki je v Združene arabske emirate pridno pošiljal navodila za vadbo.Da sta Sara in Gal s staršema pristala v mestu, ki slovi po najbolj luksuznem hotelu Burj Al Arab, je nanesel splet okoliščin. Potem ko je oče kot pilot služboval v Indoneziji in Turčiji, je dobil službo v Dubaju, družina pa se je družno odločila, da se preselijo tja. Do takrat so namreč živeli vsak na svojem koncu. In tako sta dvojčka Isakovič uživala v zelo sproščenem vzdušju, soncu in od tretjega do petega razreda obiskovala mednarodno osnovno šolo z vrstniki iz 72 različnih držav. »Naučila sem se angleškega jezika, zraven smo se učili še francosko,« se šolskih dni v Dubaju rada spomni Sara Isakovič, ki se je, enako kot njen brat, takrat že začela tudi resneje ukvarjati s plavanjem. A razmere za delo in trening so bile slabe, preslabe, čeprav sta bila želja in predanost ogromni. Sara in Gal sta šest dni v tednu vadila, trenirala pa sta v (športnem) klubu glavnega šejka Muhameda. »Poznali smo nekega 'lokalca', bil je Arabec, in on nam je odstopil prostor za trening. Če ne bi bilo njega, ne vem, kje bi trenirala. Trudili so se ohlajati vodo, ki je imela približno 32 stopinj Celzija, a je bilo vseeno pretoplo,« razlaga dobitnica dveh srebrnih kolajn s sredozemskih iger. Sara naravnost obožuje Dubaj, kamor se še vedno odpravi vsako leto, kadar si pač lahko privošči nekaj oddiha, saj ima tam veliko prijateljev, s katerimi še vedno ohranja stike. »Ko smo živeli v Dubaju, je bil ta še neokrnjen, takrat še ni bilo vsega tega, kar tam stoji danes. Nato so veliko gradili, mesto se je bliskovito razvijalo in je zdaj zares veliko. Všeč mi je, ker poteka vse bolj 'na izi'. Pozitivnih strani življenja tam je kar nekaj. Postaneš bolj razgledan, svetovljanski, spoznavaš nove kulture, različne načine oblačenja. Predstavljajte si, kako mora biti, sploh za otroka, arabska hrana nekaj posebnega,« je slikovito opisala članica plavalnega kluba Radovljica, kjer je lahko videla na delu sestri Kejžar, ki sta blesteli, preden je prišel čas njene dominacije v slovenskem ženskem plavanju. Toda zaradi slabih razmer za trening v Dubaju se je morala družina odločiti – ali bosta Sara in Gal resno plavala ali pa bosta vse skupaj pustila. Ker se je Sara v plavanju našla, se je družina brez očeta preselila v Slovenijo. »Odločitev je padla kar čez noč. Starša sta se zavedala, da bo treba nazaj v Slovenijo, če naj bi z Galom še naprej plavala. Oče je ostal v Emiratih, mama, ki bi za naju naredila vse, pa je odšla z nama domov. Vrnitev je bila zame šok, ampak z Galom sva takoj navezala stike in spoznala nove prijatelje. Nisva bila prestrašena, hkrati pa sva začela tudi resno trenirati. Bilo je težko, ker je oče ostal v Dubaju, kot družina smo zelo povezani. Z očetom se tako vsak dan slišiva vsaj dvakrat po telefonu,« o časih, ko se je mama še enkrat izkazala za supermamo in naredila, kar je bilo pač potrebno, da bi bili njeni otroci srečni in zadovoljni, razmišlja dekle, ki je leta 2005 postala prva slovenska plavalka, ki je prišla v finale svetovnega prvenstva (Montreal) in dosegla peto mesto. In medtem ko se je prikupna večkratna državna rekorderka, ki neizmerno uživa v nedeljskem kosilu oziroma kadar so na meniju goveja juha s trdimi cmočki, losos, jabolčni zavitek, buhtlji, italijanska, kitajska ali srbska hrana, prebijala na vrh, je njen oče v Dubaju živel v 39. nadstropju. Tako je leta 2001 začela trenirati v radovljiškem klubu Radovljica Žito Gorenjka, z mamo in bratom pa je živela na Bledu, v hiši z razgledom na Triglav in Stol. Mama je skrbela za vse. Jo vozila na treninge in ji pomagala, na kakršenkoli način je bilo treba. Da bi bila mera polna, je Sara obiskovala gimnazijo za Bežigradom, kjer je bila dijakinja mednarodnega razreda in odličnjakinja! Študirala bo na ugledni ameriški univerzi Berkeley. »Ko enkrat padeš v ritem, gre, pa četudi je naporno,« je zamahnila z roko ljubiteljica tenisa (lahko bi ga gledala 24 ur na dan), ki še posebej rada spremlja Rafaela Nadala in Novaka Đokovića. Počasi so začeli prihajati prvi uspehi, Gal, njena »druga polovica«, pa se je od plavanja poslovil. A sestrine nastope vseeno vedno spremlja, če le lahko. Na Nizozemskem, kjer je Sara postala evropska prvakinja, sta se dvojčka zgrešila. »Tako žal mi je bilo. V Eindhoven je prišel za štiri dni, ampak ravno ko sem prispela, je on odšel. Zdaj se ne videvava veliko, ker je od avgusta na Danskem na usposabljanju. Želi si postati pilot, z očetom je dvakrat tudi že letel na simulatorju,« je obžalovala vraževerna Sara. Tisti, ki so spremljali njen finalni nastop na 200 metrov prosto, se gotovo spomnijo, da je pred štartom v kamero pokazala majcenega plišastega zajčka. Ta je bil velikonočno darilo od babice in vse prvenstvo ga je nosila v žepu za srečo. »S tem si lajšam tremo pred pomembnimi tekmami. Še ena taka stvar, ki mi je bila pogodu, je bila proga, na kateri sem plavala (številka tri, op.a.). Ne vem zakaj, ampak številka tri ima zame neki poseben pomen,« v smehu priznava.Po zmagi v Eindhovnu Saro Isakovič mediji oblegajo z vseh strani, a prijazna Gorenjka si za vsakega vzame čas, z njim pokramlja in mu pove, kar ga zanima. Z veseljem ustreže vsakemu, ki jo prosi za intervju, izjavo. Ne pritožuje se, čeprav dobiva po 30 klicev na dan. Pozornost, ki jo žanje v zadnjem času, jo je nekoliko presenetila. Ob vrnitvi s prvenstva so na letališču fotografi plezali drug po drugem – kar v štirih vrstah! Toda Slovenija ni bila edina, ki je slavila zmago in naslov evropske prvakinje. »Prijatelji iz Dubaja spremljajo moje nastope. Vsi so me gledali, ko sem plavala v finalu. Dubaj je slavil slovensko zmago,« je ponosno poudarila dobitnica Linhartovega zlatnika – teh je deset, Sari pa so v Radovljici podarili prvega. Kot je priznala, je bil že sprejem na Brniku lep, tu je še torta, ki so jo v njeno čast razrezali na bazenu v Radovljici, zadnje presenečenje, ki ga je bila deležna, pa je bil avto. oleti seveda plavam v Blejskem jezeru! Do otoka in nazaj. Na otoku se sončimo, skačemo z dreves v vodo, se bašemo s kremšnitami in sladoledi. Zabavamo se. Rada sem v družbi, kjer ne manjka smeha, pravi najboljša slovenska plavalka Sara Isakovič, junakinja evropskega plavalnega prvenstva (EP). Dekle, ki se zaveda, kdaj je čas za resno delo in kdaj za zabavo, se je v zgodovino zapisala kot dobitnica prve zlate ženske kolajne v 50-metrskih bazenih na največjih tekmovanjih v samostojni Sloveniji.