Če se recimo spomnim svojih argumentov, dilem in strahov, ki sem jih opisoval v tej kolumni pred kakim mesecem ali dvema glede bodočega odnosa med bratcema, mi je lahko nerodno. Oskar je reagiral veliko zrelejše, kot sem si predstavljal. Ko je prvič zagledal Jonasa, ne da ni bil presenečen. Sprejel ga je z mešanico vljudne nonšalance in zmernega navdušenja. Kako naj rečem ... Normalno. Seveda ga je bil vesel, a ne patetično. Bil je vesel tako, kot da bi ga gledal vsak dan že vseh 687 dni svojega življenja. Ljubosumje? Rivalstvo? Občutek prikrajšanosti? Odrinjenost iz središča pozornosti? Niti slučajno. Seveda mu ne damo nobenega povoda za takšna negativna čustva, a dejstvo je, da me je Oskar s svojimi reakcijami ob bratčevem prihodu naravnost navdušil. Šele zdaj sem res prepričan, da z njim delamo prav. Da smo normalni. Ker samo iz tega lahko zraste nadpovprečje.