zveneti legitimno. Ker je homoseksualnost pogosto za zunanji svet nevidna, je dejanja nadzora zelo enostavno zakamuflirati v dejanja razkritja. Če je nekdo označen za geja, ima to dejanje lahko videz novice; odeto je lahko v plašč dejstev. In le kaj je, konec koncev, lahko narobe z dejstvi? Toda liberacionistov, kot smo lahko videli, »dejstva« sploh ne zanimajo. Take predstave o »objektivnosti« so zanje zgolj maske diskurzov moči; to, za kar si prizadevajo, pa je poskus, da bi moč izvili iz rok tistih, ki jo imajo. Toda tako početje, seveda, prizadene posameznike, izbriše njihove kompleksne dosežke samorazkritja, vdre v njihovo zasebnost in v imenu domnevno višjih ciljev žrtvuje njihovo dostojanstvo. Tako kot pri pravovernih zagovornikih v prejšnjih vernejših časih ali pri praporščakih sodobnih »levih« in »desnih« tiranij tudi zagovorniki outinga izvajajo svojo posebno ideologijo z značilno gorečnostjo. Nekatere centralne organizacije za pravice gejev so razkrile kongresnika, ki je vedno glasoval progejevsko; razkriti so bili večinoma neškodljivi kleriki anglikanske cerkve in sredinski člani parlamenta; HIV pozitivne osebe, ki so vstopile v javno politično življenje. V najbolj znanem nedavnem primeru je bil v Ameriki razkrit moški, za katerega ni moč dokazati, da je kadarkoli izkazoval kakršnokoli sovražnost do homoseksualcev, so pa obstajali dokazi, da je verjetno storil kaj dobrega, a je bil zaposlen v instituciji, ki je za razkrivalce anatema – v ameriški vojski. Omenjeni niso bili nikakršni zločini, razen obtožb o strahopetnosti. Ne glede na njegove lastne motive za zaposlitev (bil je civilist, zaposlen na obrambnem ministrstvu), je zadoščal že madež kolaboracije. Skrajno sredstvo obrambe tega razkritja tako verjetno predstavlja izjava vodilnega gejevskega aktivista, ki je resnično izjavil: »Njegov molk v zadnjih nekaj letih nas je prizadel. In mislim, da nas njegov molk zdaj prav tako boli.« Njegov molk? Seveda obstajajo primeri, ko je molk v resnici nekaj nedopustnega. Prav tako je seveda res tudi to, da je način obravnavanja gejev in lezbijk v ameriški vojski naravnost grozljiv. Toda namera, da bi tako politiko spodkopali z žrtvovanjem še enega geja, ki ga bomo proglasili za krivega, preden bo lahko dokazal, da je nedolžen, uporablja precej čudno vrsto etike. (Poleg tega to žrtvovanje prav v ničemer ni pripomoglo k zmanjšanju odpora, ki ga