Glede moških Piafova nikoli ni bila zavrta malomeščanka. Fante je imela zelo rada, in če so imeli modre oči, se jim sploh ni mogla upreti. Yves Montand, veliko Edithino odkritje in pozneje mojster francoskega šansona, je njene številne ljubimce, med katerimi je bil nekaj časa tudi sam, krstil za “Piaf boys”. Brez moškega v hiši Edith preprosto ni zdržala. Berteautovi je tako pripovedovala: “Hiša brez moškega, Šmona, ni vredna groša. Še oblačni dan je boljši. Brez sonca že lahko nekako prestaneš, saj imaš elektriko. Ampak hiša brez moških gat, umazanih nogavic in kravate, brez suknjiča, ki se še ves topel valja po stolu, je hiša vdove, prava žalost!” Polsestra njena odnose z moškimi opisuje: “Sicer pa si “stalne” zlahka ločil od “neključnih”: prvi so okrog vratu nosili verižico in obesek (navadno podobo svete Terezije iz Lisieua, če pa fant ni bil katoličan, se je moral zadovoljiti s horoskopskim znamenjem). Na njegovi nočni omarici so se valjali manšetni gumbi, ura in vžigalnik tvrdke “Cartier”. Obleka, ki je prekrivala stol, je bila iz zelo kakovostnega blaga, toda čisto nemogočih barv: že samo če si jih gledal, so te bodle v oči; kaj vse pa je moral prestati revež, ki je obleko nosil! Njeni ljubimci so bili oblečeni vedno po njenem okusu. Njihov ji je bil malo mar. Sama je izbirala blago, barvo in kroj. Bila je prepričana, da svoje izbrance lepo oblači. Včasih se ji je posrečilo. Večkrat pa so bili videti precej obupni.” Tudi Charles Aznavour je bil eno od njenih pevskih odkritij. O Edithinih ljubimcih pa je rad pripovedoval tole zgodbo: “Pri Edith si brez težav spoznal njenega trenutnega ljubimca. Kadar je šla z njim v javnost, je moral vedno natakniti modro obleko. Nekoč je povabila več svojih bivših. Da bi jo spravili v dobro voljo, so se vsi oblekli v modro! Bilo jih je osem! Ko si jih gledal, si imel občutek, da gledaš nekakšne tabornike. Edith se je vedno zelo rada šalila. Sklonila se je k meni in mi rekla: “Kaj praviš? Moraš reči, da nisem izgubljala časa …” V resnici je bila Edith do svojih ljubimcev sila nemogoča. Vtepla si je v glavo, da so ljudje z velikimi čevlji neumni, zato so vsi njeni ljubimci pogumno nosili premajhne čevlje in krvave žulje. Uprla sta se ji le Montand in ljubezen njenega življenja, Marcel Cerdan. Kljub temu pa so bili tudi med Piaf boysi takšni z nekoliko več odločnosti. Ko mladega Aznavourja zaradi prepira ni želela vzeti s seboj na turnejo po Ameriki, se je ta vkrcal na ladjo v razred za emigrante. Edith še ni bila en teden v Kanadi, ko je dobila telegram: “Zaprt sem na otoku Ellis. Pošljite kavcijo. 500 dolarjev. Aznavour.” Bil je brez ficka in brez delovne pogodbe, toda Edith je bila zaradi njegovega poguma silno ponosna nanj. Komentirala je: “Pa le ni tako prismuknjen, kakor je videti. Hotel je priti, in prišel je!” Seveda je nemudoma plačala kavcijo. Med njenimi fanti velja omeniti tudi Eddija Constantina, ki se si je pozneje zahvalil v svoji avtobiografiji “Nenevarni človek”: “Edith Piaf me je naučila – kot tudi nekatere druge srečneže – vsega, kar pevec potrebuje na odru. Vlila mi je zaupanja vase. Dala mi je željo po boju, meni, ki mi je bilo kaj malo zanj. Namesto da bi se boril, sem plaval v zraku. Prepričala me je, da sem nadarjen; samo tako mi je lahko uspelo. Mislim, da je naravnost genialna, kadar mlajšim pomaga utrditi in okrepiti njihovo lastno osebnost. Vedno mi je ponavljala: “Eddie, v prvi razred sodiš. Nekoč boš še zvezda!” Seveda so me te besede, ki so prihajale iz ust res prvovrstne zvezde, navdajale z velikim pogumom.”