Velika sprememba v odnosih med Slovenijo in Hrvaško je tako očitna, da se te dni celo evropski diplomati začudeno sprašujejo, kaj se je zgodilo. Minila sta, bogme, že cela dva meseca, ne da bi prišlo do kakšne politične afere ali diplomatskega škandala med tema dvema državama, nobenega incidenta, izpada, nobenega stavka ali težje besede ni bilo slišati. Bruseljski diplomati tako po hodnikih lovijo gospoda Swobodo, nadlegujejo ga z vprašanji, ali ve, kaj se dogaja, ta pa samo nemočno zmiguje z rameni, potem pa po kuloarjih lovi Ollija Rehna, ga nadleguje z vprašanji, a tudi on nemočno dviga roke. V evropskem parlamentu je gospod Rehn tudi sam priznal, da je v odnosih med Hrvaško in Slovenijo prišlo do vidnega napredka, vendar na vprašanje, za kaj gre in ali ima on kaj pri tem, odgovarja z diplomatskim odgovorom, ki pomeni nekaj takega kot, da nima pojma, kaj se dogaja.Obenem pa se hrvaški in slovenski politiki skrivnostno nasmihajo, vsi so zadovoljni z novim vzdušjem, nihče pa ničesar ne reče. Po sestanku na Bledu slovenski premier Borut Pahor in zunanji minister Samuel Žbogar novinarjem nista povedala niti besede, molčeč pa je bil tudi vodja hrvaške diplomacije Gordan Jandroković. Javnost bo pravočasno obveščena o morebitnem dogovoru s Hrvaško, je Slovencem sporočil minister Žbogar. Javnost bo pravočasno obveščena o morebitnem dogovoru s Slovenijo, je Hrvatom sporočil minister Jandroković. Kakšen dan pozneje se je isto ponovilo po srečanju med predsednikom vlade Pahorjem in hrvaško premierko Jadranko Kosor v poljskem Gdansku na spominski slovesnosti ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne. To je bilo že njuno drugo srečanje v mesecu dni, pa spet ista tišina, isti skrivnostni nasmeh. Javnost pa bo pravočasno obveščena.Nova situacija ni presenetila samo evropske diplomacije – vajene, da vsakič po hrvaško-slovenskem srečanju pošlje prvo pomoč, gasilce, mirovne sile in kakega izkušenega mirovnega posrednika z Bližnjega vzhoda – temveč tudi javnost. Politični analitiki že nekaj tednov poskušajo priti do kakršnekoli informacije o pogovorih, in ker takšne, torej kakršnekoli, informacije nimajo, ugibajo, o čem se Pahorjeva vlada in vlada premierke Kosorjeve dogovarjata. O čem se namreč sploh pogovarjajo, o čem se pregovarjajo, o čem neki se pogajajo, o čem se dogovarjajo, skratka – kaj se sploh dogaja na srečanjih hrvaške in slovenske diplomacije, ko pa po njih ni več groženj, ultimatov, psovk, afer in škandalov, ko po vsakem novem srečanju tako ena kot druga stran molčita in ko se ne dogaja prav nič?Analitiki slovensko-hrvaških odnosov so se spomnili vseh mogočih teorij in razlag, vseh razen tiste najpreprostejše in najbolj logične, tako očitne, da ni nič čudnega, da je nihče ni pogruntal, čudno pa je, da se te rešitve sprti strani nista domislili prej – Hrvaška in Slovenija sta se namreč preprosto prenehali pogovarjati.Pomislite malo: slovenski in hrvaški premierji ter zunanji ministri se v zadnjem mesecu ali dveh srečujejo pogosteje kot Tuđman in Milošević in po vsakem srečanju se skrivnostno nasmihajo, molčijo in nimajo nobenega komentarja. Zato ni vprašanje: ali je mogoče, da je tako zato, ker preprosto nimajo kaj povedati, saj se v resnici niso o ničemer pogovarjali, temveč je vprašanje: kakšna druga razlaga bi bila sploh še mogoča?Če mene vprašate, je stvar res tako preprosta. Pravzaprav naravnost genialna v svoji preprostosti.Vsa odprta vprašanja med Slovenijo in Hrvaško so namreč tako bolno malenkostna, banalna in nepomembna, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo kdo končno dojel, da jih je mogoče rešiti samo tako, da se jih preprosto – preneha reševati. Kako? Nič lažjega. Piranski zaliv? Preprosto ga pustimo takega, kot je. Kaj zdaj ne deluje in bi bilo treba reševati z nekakšnim dogovorom? Dragonja, Mura, Trdinov vrh? Pustimo vse, kot je bilo doslej. Kaj se bo spremenilo? Nič. Je to za koga pomembno? Ni. Kdo bo opazil razliko? Nihče.Srečata se tako Borut Pahor in Jadranka Kosor v nekem Titovem letovišču in ob kavi klepetata o oblekah in vlažilnih kremah, pritožujeta se nad vročino in slabim televizijskim programom, drug drugega sprašujeta o otrocih in sorodnikih, si povesta kak sočni trač o kakem ministru, po uri ali dveh pa prideta pred novinarje in se skrivnostno nasmihata brez komentarjev. Predstavnika za medije pa dodata, da bo javnost o rezultatih pogajanj pravočasno obveščena.Nato se srečata Gordan Jandroković in Samuel Žbogar, ob pršutu, siru in kozarcu vina komentirata Barcelono in Manchester United, pritožujeta se nad vročino in slabim televizijskim programom, vržeta dve ali tri partije kart, si povesta kak sočni trač o tajnicah, po uri ali dveh pa prideta pred novinarje in se skrivnostno nasmihata brez komentarjev. Predstavnika za medije pa seveda dodata, da bo javnost o rezultatih pogajanj pravočasno obveščena. Težave se, saj razumete koncept, ne rešujejo in ne bodo rešene – prav tako, kot jih niso reševali in niso bile rešene, ko so jih reševali. Vendar pa zdaj, ko se o težavah ne govori, ni nobenih težav in ni česa reševati. Načrt je, bi rekel, naravnost genialen in mene zdaj zanima samo, čigava zamisel je to. Preveč je namreč pametna, da bi lahko prišla na misel kateremu od slovenskih ali hrvaških politikov in njihovih svetovalcev.Medtem nam ostaja samo upanje, da bo stvar delovala in da bodo odprta vprašanja med Hrvaško in Slovenijo tako rešena, preden bi kateremu od njih prišlo na misel, da bi jih začel reševati.elika sprememba v odnosih med Slovenijo in Hrvaško je tako očitna, da se te dni celo evropski diplomati začudeno sprašujejo, kaj se je zgodilo. Minila sta, bogme, že cela dva meseca, ne da bi prišlo do kakšne politične afere ali diplomatskega škandala med tema dvema državama, nobenega incidenta, izpada, nobenega stavka ali težje besede ni bilo slišati. Bruseljski diplomati tako po hodnikih lovijo gospoda Swobodo, nadlegujejo ga z vprašanji, ali ve, kaj se dogaja, ta pa samo nemočno zmiguje z rameni, potem pa po kuloarjih lovi Ollija Rehna, ga nadleguje z vprašanji, a tudi on nemočno dviga roke. V evropskem parlamentu je gospod Rehn tudi sam priznal, da je v odnosih med Hrvaško in Slovenijo prišlo do vidnega napredka, vendar na vprašanje, za kaj gre in ali ima on kaj pri tem, odgovarja z diplomatskim odgovorom, ki pomeni nekaj takega kot, da nima pojma, kaj se dogaja.