Pred kratkim je bilo v Mestnem muzeju Ljubljana predavanje in predstavitev knjige dokumentov in pričevanj iz Srebrenice z naslovom Pod zastavo Združenih narodov: Mednarodna skupnost in genocid v Srebrenici Hasana Nuhanovića, ki je bil leta 1995 priča srebreniškega genocida in v katerem je izgubil brata, očeta in mater. Gospod Nuhanović se je odločil, da bo del življenja posvetil dokumentiranju vzrokov, ki so pripeljali do genocida, med drugim toži Nizozemsko zaradi vsem znane kalvarije, ki jo Združeni narodi preprosto označujejo za napako UN. Sama dvomim o tem, da mu bo uspelo, predvsem pa me v dvom o razumevanju njegovega početja spravljajo vprašanja novinarjev, kot so, zakaj je življenje posvetil temu? Mogoče se motim, pa vendar takšna vprašanja implicirajo mišljenje velike večine ljudi, da bi bilo bolje za žrtve, če bi skušale ponovno zaživeti in se posvetiti prihodnosti, s krivci za genocid pa naj obračunajo za to pristojna sodišča. Naj spomnim, da so obiskovalci na tem istem predavanju lahko kupili tudi knjigo Srebrenica: dokumenti [ pričevanja [ haaški proces (s pomočjo dobesednih zapisnikov je dokumentiran proces obravnave zoper generala Radoslava Krstića, neposredno podrejenega generalu Mladiću, podana so zaslišanja prič tožilstva, navzkrižna zasliševanja, argumenti in dokazovanja obeh strani), in čeprav je minilo že več kot dve leti od njenega izida, me je naravnost šokiralo dejstvo, koliko malo je bilo spisanega o njej in kako medel je bil odziv medijev. Absurdno pri tem je, da ravno ta knjiga osvetljuje vedenje o Srebrenici in ponuja vsebino vsem tistim, ki uporabljajo ta pojem, ne da bi ga z njo tudi dejansko zapolnili.