V takratnih vlakih potovanje ni bilo ravno ugodno, stlačen kot sardina v konzervi si potoval med švercerji, gastarbajterji, turisti, navadnimi potniki, policaji in cariniki. Slovenci so se takrat vozili z vlakom večinoma po domačih jugoslovanskih progah, po nakupih v tujino so se nemara zaradi bližine in boljšega standarda odpravili s svojo katrco, fičkom, stoenko ali enostavno z avtobusom. Skratka, v tistih časih je bila železnica osrednjega pomena za prevoz blaga in potnikov. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, zlasti pa po osamosvojitvi, je začel železniški transport v Sloveniji izgubljati uporabnike in s tem pomen. To se je dogajalo vzporedno s porastom števila avtomobilov na prebivalstvo in z mobilnostjo, hkrati pa se je povečeval cestni transport s kamioni. Na vse to je vplivalo več dejavnikov, denimo višji standard prebivalcev, razvoj trga, kjer sta čas in hitrost pomembna dejavnika poslovanja, pa tudi vpliv interesov avtomobilskih trgovcev, transporterjev in njihovih lobijev, ki so med drugim pritiskali na to, da zgradimo ustrezno cestno prometno infrastrukturo. Medtem je ostala železnica še naprej ukleščena znotraj državnega aparata, v katerem ni našla mesta za svoj razvojni koncept.