Iz razlogov izpodbijane odločbe v zvezi s 1. točko izreka sledi, da je tožnik za leto 2002 uveljavljal olajšavo iz naslova nakupa nepremičnine v A. v višini 11 387 346,00 SIT, kar je 40% vrednosti od skupnega zneska investiranih sredstev v višini 28 468 365,00 SIT (kupnina in stroški posredovanja). Po presoji davčnega organa prve stopnje je tožnik, glede na določbe 11. in 39. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 108/02 – v nadaljevanju: ZDDPO) olajšavo uveljavljal neupravičeno, saj je bilo v postopku na podlagi zbranih podatkov ugotovljeno, da je tožnik uporabljal kupljeno nepremičnino (apartma) v privatne namene, oziroma da se omenjeno osnovno sredstvo ni uporabljalo pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev. To je davčni organ ugotovil po tem, ko je pregledal predložene listine – kupoprodajno pogodbo za nakup apartmaja ter pisno obrazložitev direktorja tožeče stranke v zvezi z nakupom nepremičnine, upošteval naravo dejavnosti tožnika (mrežni marketing – pokrovitelj nosilcev posla) in način njegovega poslovanja (terensko delo, razpršenost krajev službenih potovanj ter stalni kraji predavanj, število in vrsta delovnih mest zaposlenih), okoliščino, da (po podatkih Občine B.) v letu 2002 in 2003 ni izkazoval prihodkov do oddajanja apartmaja, in pa opremo apartmaja, ki je namenjena daljši namestitvi, bivanju oziroma letovanju in ne za obiske poslovnih partnerjev ali za izvajanje predstavitev. Poslovne uporabe nepremičnine pa tožnik po presoji davčnega organa tudi ni uspel dokazati v pripombah na zapisnik. Ugotavlja se namreč, da pripombam priložene listine (izjave o prisotnosti) temeljijo na neresničnih izjavah oseb, ki naj bi bile prisotne na poslovnih srečanjih v A., glede voženj oziroma poti v A., ki so jih opravili zaposleni in ki so opisane v dopolnilnem zapisniku, pa se ugotavlja, da je bil njihov namen neposloven. Ker apartma v A. v pregledanem obdobju ni bil neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma za ustvarjanje prihodkov, davčni organ na podlagi določb SRS 1.1. in 11. člena ZDDPO tožniku v davčnem obračunu za leto 2002 tudi ni priznal stroškov amortizacije, ki izhajajo iz objekta in opreme, in ki (pravilno) znašajo skupaj 808 146,50 SIT. - Iz istih razlogov se tožniku ne priznajo stroški amortizacije za leto 2003 v višini 1 919 209,72 SIT, ki se nanašajo na objekt v A. in na opremo v objektu, kot to sledi iz obrazložitve k točkam I/2 do 4 izreka. - Poleg tega se zmanjšajo odhodki leta 2003 še za znesek 856 598,17 SIT iz naslova neupravičenega odpisa trgovskega blaga. Po zbranih podatkih je tožnik je kupil bazen s pripadajočo opremo kot trgovsko blago (za nadaljnjo prodajo). Montaža bazena, ki je bil edini bazen, nabavljen za trgovinsko dejavnost in ki fizično sploh ni bil dan na skladišče tožnika, pa je bila po ugotovitvah davčnega organa izvršena pred stanovanjsko hišo direktorja, kar kaže, da v resnici ni šlo za trgovsko blago in tožnik že ob nakupu ni imel namena bazen uporabiti za nadaljnjo prodajo. To pa pomeni, da ni bilo podlage ne za knjiženje vrednosti zaloge trgovskega blaga in ne za njen odpis (po temeljnici T-11 z dne 31. 12. 2003) ter s tem tudi ne za uveljavljanje davčnih odhodkov. - Kot davčno priznanega po ugotovitvah organa prve stopnje tudi ni mogoče šteti odhodka iz naslova drugih neobičajnih postavk v skupnem znesku 597 402,84 SIT, knjiženega na podlagi temeljnice T-05, ker ne gre za davčno priznani odhodek kontroliranega obdobja (leta 2003). - Glede na navedeno in s tem višjo davčno osnovo za leto 2003 pa so višje tudi akontacije davka za leto 2004, zaradi česar je tožnik dolžan plačati razliko, razvidno iz 4. točke izreka. - V zvezi s točko I/5 izreka se ugotavlja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV tudi za opravljene storitve in opremo za objekt v A., ki ga ni uporabil za opravljanje dejavnosti. Zato se mu v skladu s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02 – v nadaljevanju: ZDDV) v zvezi z 78. členom Pravilnika o DDV zmanjša vstopni davek po prejetih računih, navedenih v preglednici na 39. strani izpodbijane odločbe, v skupnem znesku 1 115 278,65 SIT. - V zvezi s točkami I/6 do 9 izreka pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da tožnik, kljub pozivu davčnega organa, ni predložil evidenc o uporabi službenih avtomobilov (Mercedes Benz CLK, Mercedes Benz ML in Porsche Carrera Cabrio) za leto 2002 ter da v knjigovodstvu ne zagotavlja ustreznih podatkov v zvezi z njihovo uporabo v smislu SRS 21.12. Iz izjave direktorja sledi, da vozila uporabljajo direktor, sin direktorja in C.C. Ugotavlja se, da gre za direktorja, ki je upokojen in dva zaposlena, ki večinoma opravljata delo, ki je povezano s stalno lokacijo, ki je na sedežu tožnika. Na lokaciji, kjer je evidentirana tudi nadstrešnica za vozila, je stalno bivališče direktorja. Razen tega so bile ugotovljene še druge okoliščine, ki kažejo na uporabo navedenih vozil v privatne namene oziroma za njihovo osebno rabo s strani direktorja in dveh zaposlenih. Takšna uporaba vozil se v skladu s 5. točko 17. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96 – v nadaljevanju: ZDoh) šteje za stimulacijo oziroma boniteto in kot taka predstavlja, skupaj s plačo, osnovo za davek od osebnih prejemkov. V osnovo za davek se šteje 2% knjižne vrednosti osebnega vozila mesečno, ob upoštevanju enakomernega amortiziranja in letne stopnje 15%. Na tej podlagi ter na podlagi podatkov o vrednosti vozil je bila izračunana boniteta za oba zaposlena (D.D. in C.C.), ki je bila nato prišteta za posamezni mesec k njuni plači, od skupnih zneskov pa obračunani prispevki za socialno varnost in drugi prispevki delodajalca in delojemalca ter davek od osebnih prejemkov za obe kontrolirani davčni obdobji (za leto 2002 in 2003). Za E.E. pa predstavlja obravnavana uporaba vozila za privatne namene prejemek v naravi, ki ima v skladu s 5. alineo prvega odstavka 16. člena ZDoh lastnost drugih prejemkov, ti pa se glede na 4. alineo 18. člena ZDoh obdavčijo po stopnji 25% od bruto osnove. Na podlagi danih pripomb je davčni organ zmanjšal obračun dajatev iz naslova bonitete za oba zaposlena, in sicer za meseca september in oktober 2002, za ostalo obdobje pa ugotavlja, da tožnik v skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01 – v nadaljevanju: ZDavP) ni predložil dokaza, da službenih vozil za privatne namene ne uporablja.