Lani je žreb v osmini finala obračun s Celticom namenil Milanu, rdeče-črni pa so prvi obračun odigrali natanko na tem štadionu, na katerem ga bo danes odigrala Barcelona. Vse ostalo je, kot radi rečemo, zgodovina. Milan je z velikimi težavami izločil škotskega predstavnika, nato pa prek Bayerna, Manchester Uniteda in Liverpoola prišel do svojega sedmega naslova evropskega prvaka. Barca letos lovi svojega tretjega - uspešna je bila med letoma 1992 in 2006 -, njen položaj pa je tistemu, v katerem je bil lanskega februarja Milan, na las podoben. Tudi Katalonci so že nekaj mesecev v krizi in nikakor ne najdejo prave igre, tudi njihovi najboljši nogometaši ne spominjajo na svoje najboljše čase, posledično pa so jih tako kot lani Milan praktično vsi črtali s seznama najresnejših kandidatov za končno slavje. Že ta podobnost lahko v vraževernih glavah zaneti iskrico upanja, če pa k temu dodamo še dejstvo, da bo Barcelona nastope v izločilnih bojih začela prav na gostovanju pri Celticu, je slika popolna. A ta igra naključij seveda ni edini razlog za katalonski optimizem, ki ga je čutiti tako v luči današnje tekme kot v luči nadaljevanja lige prvakov nasploh. K temu sta veliko prispevala sobotna prvenstvena zmaga v Zaragozi in močno znižan zaostanek za vodilnim Realom, še več pa podatek, da bo trener Frank Rijkaard po dolgem času lahko računal na vse svoje štiri največje zvezdnike, Ronaldinha, Samuela Eto'oja, Lionela Messija in Thierryja Henryja.